IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Siren: Blood Curse
Siren: Blood Curse

Case se na izlet v strahograd odpravi s tremi pari rezervnih gat.

Eh, niti japonske hororščine niso več tisto, kar so bile nekoč. Še sreča, kajti ko si se svojčas prebil do zak­ljuč­ka katerekoli od njih, je v tvoji kamrici sicer zaudarjalo po rektalnih izpustkih, a le deloma zaradi cvikanja. Drugi povod za usrane gate je bilo zastarelo igranje v navezi z drugimi vzhodnjaškimi neslanostmi. A potem je dospel Resident Evil 4 in dokazal, da je e-straš­ljiv­ke moč spoštovati tudi zavoljo surove igralnosti. Z zamudo se je zdaj za osvežitev svoje preživet­ve­ne serije končno odločil še Sony. Polovično, a vendarle.

Dizajn brezmožanskih gnilkotov v Blood Curse ni posebej navdih­njen. Silent Hill, celo zadnji, jo po tej plati pelje gladko scat.

Mesto dogodivščin je zakotna japonska vasica Hanuda, ki sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja ponikne v neznano. Na mesto ponika se poda ameriška televizijska ekipa, da bi posnela dokumentarec, nakar se stvari zakomplicirajo, ko se grupica snide s krvoželjno druščino. Toda če zdaj pričakuješ, da Siren ni več infarktna tretjeosebna pustolovščina z akcijskimi in skrivalnimi elementi, si si konec prejšnjega odstavka tolmačil napak. Blood Curse je namreč tako idejno kot vsebinsko uraden potomec predhodnic s PS2. Krovna ig­ralna zasnova je tipično sirenska, kar pomeni, da izmenično poprijemaš za vajeti sedmih likov in s postopnim odkrivanjem čudnosti okolja ter nastopajočih povezuješ koščke zapletene zloženke. Tako skušaš pojasniti izvor starodavnega zla, ki je obsedlo šibite, zombijevske prebivalce zakletega kraja. Črne skrivnosti in mistika ne izostanejo, kar je bilo pričakovati, saj je kompleksnost in splošna zanimivost fabule od nekdaj bistven element niza. Krvava pripoved, razdeljena na dvanajst jasno lo­če­nih epizod, ki se delijo na krajša poglavja, je obenem psihološko dobro premišljena, zaradi česar deluje kot idealen katalizator za vzbujanje kurje polti. Le spočetka ti ni nič jasno. Siren, pač.

Kamera in nadzor nad tragičnimi junaki ostajata osrednji razlog za pogibeli. Nekaj tiste živčnosti, ki v kombinaciji z ustrahovalnimi prijemi privede do groznih trenutkov, se je torej obdržalo.

Modernizacija se ni dotaknila niti raziskovanja podrtih kolib, zapuš­če­nih stanovanjskih kompleksov, bolnišnic in sličnih okolišev, pob­ranih iz naključnih filmskih groz­ljivk, saj nadzor nad likom iz tretje perspektive ostaja dokaj okoren. Isto velja za bojevanje s hladnimi ali strelnimi orožji. Po stari sirenski navadi je zaradi ohlapnih kontrol, ne prav radodarnega vidnega polja v ozkih prostorih, nihajoče kamere in ad­renalina v tvojih žilah potrebnega nenavadno dosti truda, da se osebek pravilno postavi, udari ali ustreli. Po tradiciji je zato bolje, da se zombakljastim nagravžnežem, frišno vstalim od mrtvih, ogneš s tiho­lazenjem. Povrhu zasnova glavnih in stranskih nalog os­taja precej osnovnega tipa - poj­di in prinesi predmet, podurhaj jo pred zasledovalci, najdi primerno skrivališče, pokončaj tega ter onega. In ne pričakuj odprtega sveta ali odsotnosti ozkih poti po gozdu in med bajtami, saj te Blood Curse omejuje slično kot igre stare generacije. Beri: grmovje je neprehodna ovira tudi na PS3.
Je pa razveseljivo, da vse le ni po starem. Brskanje po temačnih lokacijah manj najeda, saj so razdeljene na manjše okoliše in so bolje oblikovane, v pomoč pa je karta, na kateri so cilji označeni vpijoče jasno. Kamera je vseeno laže obvladljiva kot njega dni, tako da je pokanje in mlatenje hodečih, plazečih se ter letečih sovragov nekoliko lažje. Enako velja za 'sight jacking' oziroma krajo vida, značilno mehaniko serije, ki dopušča pogled na prizorišče skozi oči nepridipravov. Priredili so jo tako, da vidno polje izbranega sovražnika najde prostor na eni polovici zaslona, medtem ko na drugi spremljaš svoje gibanje. Koristna posledica tega je, da so nenadni pogini izza tilnika končno romali na odlagališče, juhu.

Kraja vida je zares nujna le v par primerih. Škoda, saj je njen vmesnik končno soliden.

Imajo pa te olajšave, vsaj za ljubitelje žanra in serije, rahlo neugoden stranski učinek, ki ga je bilo opaziti tu­di v Resident Evilu 4. Pri tradicionalnih vzhodnjaških preživetvenih špilih dobršen del vzdušja ironično izvira ravno iz zajebanosti, ki jo potencira pocarska izvedba. Novo Sireno res odlikuje izredno grozljivo vzdušje, ki mu botrujeta zlasti dodelana zvočna slika (mojstrsko plasiranje srhljivih prasketanj, žvečenj in tuljenj v morečo tišino, izvrstna japonsko obarvana glasbena spremljava) in kronično zatemnjena, zrnata, sprana grafika, kakor okorna zna ta včasih že delovati. A tista pristna srhljiva napetost se ob tem, da je snemalnih točk več kot preveč, da je bežanje pred zombijaki enostavno kot pasulj in da se je sight jacking iz obveznosti preobrazil v komajda potrebno popestritev, rada izgubi v meglo. Blood Curse je zaradi vsega tega lažja in krajša, kot bi lahko bila, čeprav je prijetnejša za začetnike.
No, je pa treba vedeti, da jo tržijo po zanimivo nizki ceni. V playstationovi spletni trgovini jo je moč nabaviti za 35 evrov, če štiri ločene sklope epizod kupuješ ločeno, ali celo za borih 25, ako jih nabaviš vse skupaj. Blizu štiridesetih bruseljčanov hočejo za izvedenko na blu-rayu, koder najdeš še bonusni filmček o izdelavi. Za revolucionarno hororščino bi bila to smešna cena, za ležerno evolucijo stare osnove je pa kar pravšnja.

Porazdelitev igralnega časa in redno pretikanje med liki, ki se več­krat zgodita znotraj posamezne epizodice, botruje precejšnji raz­gi­ba­nosti. Še bolje pa bi bilo, če bi bile razlike med nastopajočimi večje.

Siren: Blood Curse
SCE Japan / Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 185
december 2008

73