IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Assassin’s Creed IV: Black Flag

Nikdar zato v pržon ne grem
Ugotovitev velja tudi za tretjeosebno peš akcijo. Ne rečem, da po morilskem Creedu III, ki je dodobra zauzdal tiholazenje, ni fino vnovič igrati Assassina, ki da več na svobodno skrivanje. Načinu, kako so ga izvedli v Black Flag, pravim 'speed stealth'. Ali mogoče 'fun stealth', ker je neresen in zabaven.
Edward se lahko skriva nad glavami vojakov in v omarah, najpogosteje pa počepne v grmovje ali njivo, kjer ga iz neznanega razloga nihče ne opazi. Od tam iz pihalnika razpošilja uspavalne osti ali take, ki tarčo razjezijo, da ne raz­likuje več med prijateljem in sovražnikom, oziroma z žvižganjem prikliče capine, da jih nato pokonča. Včasih nekaj metrov od njihovih kameradov, ki se jim ne zdi nič čudnega, da sotrpini grgraje padajo in izginevajo kot kafra. Ampak v redu, pač lahkotnost za masovno publiko.

Pod vodo me bodo meduze malček opekle, morski pes me ne bo požrl, temveč me bo sunil z nosom (?), zrak pa mi bo pošel čez več minut. Ašašini carji!

Ni pa to nikakršna evolucija osnovnega Creedovega skrivanja. Če kaj, je vse skupaj celo bolj rutinsko kot v dvojki in Brotherhoodu. Povrhu je skrivanja preveč, saj se zdaj nenehno potikaš po praprotju ali nekomu slediš, kar zna biti stresno zaradi standardne junakove nerodnosti. Veterani niza smo se ji neka­ko privadili, začetnik pa bo nemara prav šokiran nad tem, kako trmasto neubogljiv in okoren zna biti Kenway, posebej ko je treba za nekom teči. 
Temu ustrezno za Revelations, kjer so strašili turški stražarji, zaostaja boj. Vsega skupaj vidiš kake tri, štiri vrste sovražnikov, pri čemer celo težke sekiraše, povzete po trojki, ubiješ tako, da med drkanjem gumba s kvadratkom stisneš X pri promptu. Ob eni od priložnosti sem posekal ves tabor sitnob, kakih šestdeset jih je bilo, in se nisem niti malo spotil, četudi ni več bomb razen dimnih. Ko dobiš obešalno vrv, je pa sploh žur. Batman, pojma nimaš. Edina nova vrsta kanalje je domorodec, ki se skriva v žbunju, a je epsko nesposoben. Še z razvpitostjo nimaš več težav, saj se je ta preselila na morje. Takoj ko uideš in te nekaj časa ne zaznajo, nihče več ne ve, kako poreden si bil. S tem v interesu 'streamlininga' odpadeta trganje tiralic z zidov in podkupovanje javnih govorcev.

Edwarda ne vidiš, saj se skriva med poljščino. Če v misiji naredim slab rezultat in je ne ponavljam takoj, je kasneje ne morem več, kar je velik spodrsljaj!

Kraji samo za fejst ljudi
Velik del ašašinskih izkušenj je samodejno plezanje s tiščanjem smeri po impresivnih zgradbah v velikih mestih. Serija je zenit tega dosegla s Firencami, Benetkami in Rimom v epizodah z Eziom Auditorejem. V trojki je privlačnost upadla zaradi arhitekturno bednih prizorišč s kupom nizkih bajt in brez Evropejcu domačnih znamenitosti. Podobno je z Black Flagom, v katerem so tri glavna prizorišča Kingston na Jamajki, Nassau na Bahamih in Havana na Kubi. To so malo večje kmečke naselbine s številnimi kopiraj-prilepi bajtami in okoliškim barjem. Na enciklopedično zbiranje podatkov o stavbah pozabi, ker jih je take obdelave deležnih malo. Na razne zvonike in stolpe pa plezaš le zato, da sinhroniziraš pogled in na karti razkriješ dragotine, nakar ob orlovskem kriku omahneš trideset metrov globoko v seneno kopico. Klasika. Še dobro, da v 'metropolah' ne preživiš toliko časa kot v prejšnjih Creedih.
Privlačnost plezanja, ki je domala brez vsakršnih zaprek (v Brotherhoodu so na tem delali nekoliko bolj), izvira iz alternativnih lokacij. Eni so ladijski jambori potopljenih ladij pri otokih in stolpi v zalivskih mestecih, od koder vidiš kilometre daleč po morju, da pogled jemlje dih. Druga so majanske piramide in visoko drevje v džungli, ki je ni malo in so jo povzeli po vitinem odvrtku Libe­ration. Ne da je nanje težava splezati, dajejo pa vsaj nekaj svežega ob­čut­ka, ki se ga v povprečnih mestih nikakor ne naužiješ.

Pogled je lep, toda nikjer ne boš opazil francoskih ladij, le angleške in španjolske. Čudno. Boš pa navdušen nad hitrejšim včitavanjem na playstationu 3.

Od ruma pijan ku zmaj
Black Flag je obsežna in zvečine prijetna igra, v kateri pa sestavni deli ne tvorijo organske, impresivne celote. Veliko je početja, ki se čuti razdrobljeno in po­gosto samo sebi namen. Po osvo(bo)jenih krajih lahko gradiš stavbe, ki ne rabijo ničemur opaznemu. Barko si nadgradiš, a že prej potapljaš dosti moč­nejša plovila. (Trši orehi so legendarne ladje na štirih koncih karte.) Skuješ si boljšo opremo in kupiš silnejše meče, toda za redno zmagovanje zadostujejo osnovno rezilo, bodalo in pištola. Kosce Animusa zbiraš in Abstergove naloge izpolnjuješ le v zameno za goljufije in kožice v multiju. Miselni izzivi si tega imena ne zaslužijo, tako kot ne plezalni, skrivalni in bojni. In tako dalje.
Gusarsko vzdušje je sicer odlično in v navezi z nebrzdano širino se lahko v tem odprtem svetu po končanju linearne zgodbene kampanje, ki vzame kakih dvanajst do petnajst ur, zadržiš nekajkrat toliko. Razgibanost je na nivoju in res je, da Assassini niso bili nikdar posebej globoki in napredni, temveč stavijo na celostno izkušnjo, ki je tudi v Praporu v redu. Določene naloge recimo kombinirajo prijeme, tako da nekaj časa ploveš, se nato skrivaš na kopnem in se na kraju bojuješ. Tudi večigralstvo je vse prej kot za odmet.
A Grand Theft Auto V (Joker 243, 90) je z zasnovo treh likov, zgodbo, ki ima nekaj povedati, udarnejšim večigralstvom, opazno bolj domiselnimi misijami in številnimi navdušujočimi podrobnostmi pokazal, kako se stvari res streže. Ob letnem ciklu izdajanja je torej skrajni čas, da Ubisoftovci nekaj spremenijo, saj vse preveč grmadijo elemente in se gredo servis za fane. Morda v next-genu na PS4 in xboxu one, okrog katerega se šušlja, da bomo šli v stari Egipt? Zaprmej ob letu osorej!

Ko sovražno ladjo zadosti načneš, lahko samodejno nameriš na občutljive dele in jih poškoduješ. S tem pospešiš njen konec, nakar jo lahko potopiš ali zavzameš.

Assassin’s Creed IV: Black Flag
Ubisoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 244
november 2013