IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Puppeteer
Puppeteer

Navi zgreši liano in pade v parter. Še dobro, da je le generalka.

Ni vse zlato, kar se sveti. Kaj pa, če se nekaj prekopicuje, kot bi pobegnilo iz špice Letečega cirkusa Montyja Pythona? Kdo bi vedel. Vsekakor je res, da se ob igranju te ploščade počutiš, kot bi prisostvoval hudo dodelani lutkovni predstavi. Ko se dvignejo zavese, s stropa priletijo marionete v fantastičnih kostumih in plahte bogate scenografije. Večplastnost, poudarjanje tekstur in drobčkan lik dajo vedeti, da se podajaš v skakalno avanturo, podobno LittleBigPlanetu. Media Molecule ni sodeloval, kajti špil prihaja iz Sonyjevega japonskega studia, kjer so med drugim napravili Loco Roco, Patapon in Rain.

Žogica Marogica na steroidih
Glavni junaček je sackboyu soroden deček Kutaro. Ni povsem kompleten, kajti zlobni medvednjak mu je požrl glavo. Zato si na vrat natika številne nadomestne buče, od pajkov in kron do sušija in sodčkov ruma. Da se vse skupaj dogaja na Luni, ki jo je omenjeni medved zavzel, docela sede v premaknjen okvir.
Kutaro torej rešuje Mesec pred zlom, pri čemer vihti zlate škarje s posebnimi močmi. Ko z njimi švisti po zraku, se poganja naprej in para platna, s čimer povzema ideje iz Kirby's Epic Yarna. Zastavice, listi v vetru, perje in dim tako postanejo potke za vodoravne in navpične odprave v zrak. Pob se nadalje nauči metati bombe, vleči težke predmete in lučati kavelj.
Stopnje so nadvse domišljijske, saj Kutaro iz ukletega gradu plane v gozd, zdrsne po kačjem hrbtu, pleza po goreči gusarski barki, potone na dno morja in še mnogo drugega. Ob njem leta pomagač v obliki mačka oziroma princese, s katerim rešujeta ujete otroke, odpirata skrinjice z draguljčki in zvračata kotličke z dodatnimi glavami.

Barvne bogatije ne manjka, toda vtis raznolikosti je varljiv. Stopnje klobasasto ponavljajo prijeme, kar velja tudi za šefe

Prvi žvižgi
Kutaro jih ima v malhi do tri in z izmenjavanjem so imeli snovalci velike načrte. A že tu se pokažejo prve osti omejenosti. Mislili bi si, da bo Kutaru stotinja različnih betic, med katerimi so lobanja, podmornica in celo pištola, omogočila veliko različnih sposobnosti. Z žabjo bi lahko više skakal, s hamburgersko podkupil sovražnike in podobno. Zato je osuplost toliko večja, ko se izkaže, da so betice komaj kaj več od življenjskih srčkov. Ko fanta kdo okrog kepe, mu jo hipoma odrobi, in če je junaček v nekaj sekundah ne ujame, je ob njo.
Čeprav špil okrog glav splete cel leksikon, se zdi, da jih v glavnem dostavlja naključno. Vsaka ima sicer zelo blago posebno moč, ki pa ni nič drugega od hecne animacije. Če se hrestaček s pravilno glavo poigra na vnaprej določenem mestu, morda odklene kanec ugodnejšo pot skozi stopnjo ali bonusen nivo. Da je to v zvezi z glavami vse, je bobneče razočaranje.

Še huje je, da gibanje ni gladko, kot bi se za resno platformsko igro spodobilo, temveč ga duši nedorečenost -€“ znova v slogu LittleBigPlaneta. Skakanje, grabljenje za robove, odganjanje od vzmeti in hlastanje z rezili po zraku delujejo tako ohlapno, da nikoli ne veš, kdaj boš varno pristal in kdaj zgrmel v prepad. Mlahavost ne bi bila tolikšna težava, če bi bil špil odpustljiv. Pa ni in Kutara stalno meče iz ene vratolomne situacije v drugo. Ob smrti je k sreči postavljen na začetek posameznega sklopa, toda v primeru popolne deplecije življenj je treba v stopnjo od začetka.
Tega si ne želiš, saj Lutkar ni sproščujoč odmorček, kamor bi šel malce poskakovat. Stopnje se redno raztegnejo v debelo uro in na koncu vsake praviloma čepi šef, zato je igranje daleč od neobveznega. Mnogokrat je mučno in razvlečeno, ko zaradi šlampastega nadzora spet in spet zagrizeš v prah. Vse poka in se prevrača, a ob tem kmalu ni več pravega veselja. Sploh zoprna so dejanja s tematiko divjega zahoda, ko se v dirki s ponorelim parom bika in kobile lomiš kot slamica.
Ker ni poskrbljeno za modularnost oziroma delno nelinearnost, si obsojen na frustrirajoče zatike. Kutaro se skozi igro praktično ne razvija in njegove sposobnosti so same sebi namen, špil pa veščinam prilagojene izzive servira tik po pridobitvi. Daleč od Mariove elegance!

Ko zastor pade
Je pa videz čezvse krasen in vedno znova streže s presežki. Rad ima stereoskopijo, saj mrgoli elementov, ki prištrlijo skozi četrti zid, in plasti dogajanja. Pompozni pripovedovalec v vso to divjino dobro sede, čeprav so zgodbeni odseki včasih neokusno dolgi in mejijo na male muzikale. Takega nastopaškega preobilja ne pomnim iz nobene druge igre. Ob neverjetni podobi in neugnanosti se pisani, nori svet zdi kot Monty Python v lutkah.
A kakor v tem leži privlačnost, se Puppeteer ob odsotnosti ostalih temeljnih prvin priskuti. Igralno je izdelek enostavno podpovprečen. Če so ga hoteli prodati kot interaktivno marionetno predstavo, bi ga bilo treba zastaviti drugače. Poleg tega, da ga pesti nenapredna zasnova s stran vrženim potencialom glav, nedorečen nadzor ne gre skupaj z ostrino in razpotegnjenostjo. Vstopnica s 40 evri sicer ni polna, hkrati pa tudi ne pretirano ugodna. Zato ta premiera ne bo razprodana.

Puppeteer
Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 243
oktober 2013

60