"I'm rich, I'm miserable - I'm pretty average for this town"
Najmočnejša kritika v tem orjaškem špilu leti na tisto, kar zvrsti na splošno manjka: odsotnost globine. GTA5 je velik in razvejan naslov, ki je zmožen z milijardo zaposlitev nadomestiti realnost. A vse, kar v njem počneš, je prostodušno enostavno. Tako kot v prej­šnjih delih si želim, da bi lahko namesto nekaj kva­­dratnih kilometrov s kaktusi posejane pustinje vdelali malo več kompleksnosti.
Te manjka zlasti pri streljanju, ki je - natanko tako kot v GTA4! - čez dolge ure praktično enako tistemu na začetku. Čeprav igra uporablja pogon iz Maxa Payna 3, je rešetanje, s katerim se stalno ubadaš, bistveno manj napredno kot v slednjem. Pač stisneš gumb, s katerim vzameš sovraga na muho, nato uporabiš onega za strel in vojak, policist, naključni nepridiprav ali žival pade pod revolverjem, jurišno strojnico, mikro SMGjem, bombometom, bazuko. Ponavljaj, dokler ni mrtvo vse. Z daljave z uzijem sklatiš celo helikopter! Edina naprednost so headshoti, ki jih kmalu naštu­di­raš, nevarnost pa pride od gole številčnosti sovragov, kajti pri štirih zvezdicah te začnejo loviti agenti in pri petih vojaki. Slično osnovno je tiholazenje, ki je daleč od izrabljanja senc in ogibanja kameram. Ne terjam Splinter Cella, za spoznanje več pa vseeno. 

Spuščanje s padali je le eno od številnih večigralskih doživetij v GTA Online. To je brezplačni večigralski dodatek, ki je še nedodelan, a ga flikajo.

Tako orožja kot radijske postaje izbiraš v krožnem meniju. Vmes se čas ne zaustavi, marveč se dodobra upočasni. Tako adrenalin ne neha teči.

Dokaj neizkoriščeno je tudi menjavanje likov. Zunaj štorijalnih misij ne vedo drug za drugega, v njih pa je za uspeh pretežno vseeno, s kom igraš, saj imajo vsi dostop do vseh orožij. Razlog za rabo tega ali onega človečka bi lahko bile njihove posebne sposobnosti. Franklin zna upočasniti čas med vožnjo, da se reši iz šoferskih škripcev, Michael uro zabremza med streljanjem, Trevor pa plane v rdečkast klavski srd, med katerim je manj ranljiv. Fino, a te veščine ne doprinesejo toliko, da bi brez njih nastopile težave. Špil sem brez frke končal tako, da je Michael vozil in Franklin streljal. Polsmiselne so tudi njihove sicer­š­­nje lastnosti, od kondicije za tek prek letenja do vožnje, ki z rabo zlagoma napredujejo. Od tega nimaš dosti, razen da se počasneje upehaš in so leteča prevozna sredstva manj občutljiva na sunke vetra.
Najbolj razočaran pa sem bil nad plitkostjo in zakoličenostjo roparskih nalog, heistov. Lopovske svobode in kreativnosti je bore malo, saj zgolj izbereš pot, nakar storiš tisto, kar ti igra veli - vržeš kanistre z uspavalnim plinom v jasno označen prezračevalni sistem, zasleduješ ključno osebo in podobno. Nekoliko moraš pomigati le na koncu, kjer zahtevano poiščeš na podlagi fotografij, drugače pa te igra stalno drži za roko, kakor ji je v navadi. Tudi izbira spremljevalcev je krepko v drugem planu.
In naposled je treba vedeti, da je petica zelo tradicionalen Grand Theft Auto. Udinja se staremu receptu in se igra kot vedno. Pravzaprav mnogokrat deluje kot nekakšen 'GTA greatest hits', narejen po volji ob­čin­st­va. Nekaj več ambicije ne bi škodilo.

Če si z uničevanjem nabereš pet zvezdic, znajo biti oblasti pasje, saj pridejo vojaki, agenti, helikopterji in tank. Sem pa pričakoval, da bodo še bolj.

Fufelj, otepačev in megadlak v GTA5 ne vidiš, se pa številni liki tudi brez tega nedvoumno onegavijo. Seks je kajpak prazen in živalski.

Občasno se igri utrga in zaide v sumljivo metamfetaminske vode. Recimo ko Trevorja najdeš vrh gore, kako v dekliški oblekici blebeta o NLPjih.

"Nothing but make-believe will ever feel real again!"
Ne, Grand Theft Auto 5 ni nobena revolucija. A vseeno ima nemalo adutov, zlasti drhteč, močan, realen svet, s katerim je špil sposoben dobesedno nadomestiti resničnost in na desetine, nemara stotine ur delovati kot ena najmočnejših digitalnih drog. Prav tako gre znova izpostaviti izredno količino glavnih in stranskih opravil, nov niz odbitih oseb in tri različne zaključke, kar je odvisno od tvoje moralne odločitve pred finalom. Ter, seveda, obsežne spletne plati, o kateri pišem v ločenem okvirju. V dneh po splovitvi je bila dokaj pošvedrana, a z vztrajnim lepljenjem zaplat se bliža epskemu statusu nebrzdanega masovnega razčefuka, naj delaš misije ali preprosto povzročaš kaos po ulicah ter rovtah.
Najbolj impresivno pa je, koliko pozornosti GTA5 kljub epski širini nameni detajlom. Naj bodo to debate mimoidočih, naključni policijski pregoni, kratki filmi v več kinodvoranah ali različni pretepaški odzivi napadenih, kjer te recimo črnski tolpaš nažge v jajca in nato uide, dočim se mišičnjak na plaži izkaže z boksarskim znanjem. Oziroma bogat nabor situacij, ko ob skoku v drug lik ugledaš delček njegovega lajfa - Franklin se ravno poslavlja od dekleta na poziv, medtem ko se Trevor mačkast zbudi pred bogato vilo in se skozla v bazenček z ribami. Tovrstne malenkosti ti povedo, da so igro delali s srcem, in verjetno bo v spominu ravno zaradi njih ostala dolgo po tis­tem, ko bo rompompom izzvenel.

Michael je bančni ropar, zato olajšaš trezor več tovrstnih ustanov. Skoraj vsi heisti so edino v glavni zgodbi, lahko pa se jih kasneje lotiš znova.

Avtorji v nalogah pokažejo veliko domišljije. Tu moraš na primer z avtom loviti kamerada, ki se med drvenjem po avtocesti oklepa jambora.