Rusjana, poglejta!
V teh sledilnih sekvencah adrenalin šprica sto na uro, zlasti ko na muho vzameš vodjo eskadrilje ali celo glavnega nasprotnega asa, ki ga srečaš nekajkrat in deluje kot šef. Te oficirje je od daleč praktično nemogoče sesuti, od blizu pa se te veliko laže otresejo kot navadni piloti, saj švigajo sem ter tja kot ose in so ti sposobni priti za hrbet enako kot ti njim. Poleg tega se dostikrat zgodi, da padeš v skriptano sekvenco, ki te popelje skozi kanjon, med stolpnicami ali v strmoglavljanje proti morski gladini. Jajca se ti krotovičijo in lasje postavljajo pokonci, ko pičiš mimo objektov s tisoč na uro, medtem ko se okrog tebe vse ruši, letala pa upočasnjeno razpadajo v plamenih, ko vanje udarjajo rakete. Res odlično.
Podvrsta tega je utirjen napad na talne ali morske cilje, ki so ga avtorji delno povzeli po konkurenčnem HAWX. Izvedeš ga tako, da se pri označeni vstopni toč­ki preseliš na vnaprej določeno in označeno pot. Tam so tvoja orožja učinkovitejša, dokler ne izstopiš iz označenih mejnikov. Nič prelomnega ali naprednega, je pa to še en del razgibanega igranja, ki ga priskrbi Assault Horizon.

Misije z bombnikom B-2 spirit osvetlijo zapisanost avtorjev k raznoterosti. Najprej se v soteski umikaš radarskim snopom, nakar sipaš bombe na dva neenaka načina.

Špil namreč kratkomalo ne da miru, in to je njegova največja odlika. Nisi še dobro sklatil pete skupine migov, ki so ti stregli po življenju, že moraš jurišati nad oklepnike, ki vdirajo na letališče. Nisi še do kraja opravil z medcelinskimi raketami in bombniki, ki drvijo nad Belo hišo, že je treba s prijemom iz Bruckheimerjevega priročnika reševati tovariša, ki se mu ne odpre kabina. Ni še podlegla križarka, že vpluje letalonosilka. Na tleh zna gomazeti enot, ki te obstreljujejo kot zmešane, obenem pa te v zraku ogrožajo lovci. Zdaj sopeš zaradi omejenega časa, potem skušaš z dodatnim izgorevanjem doseči ogrožene prijatelje.
V tem cirkusu ni pretežko odpustiti, da ni moč govoriti o zanimivi umetni pameti. Hec namreč ni v bojih eden proti enemu, marveč eden proti ducatom, saj ti wingmani pomagajo bore malo. Težavnost tudi zato nekajkrat strmo poskoči, kot je za Ace Combate domala tradicija. Po drugi strani pa imajo misije, ki so za AC značilno dolge, obilico nadzornih točk. Najvišji težavnosti elite in ace s svojim spodobnim izzivom tako zvečine nista zoprni, umeta pa biti, če si nepreviden s strelivom. Kajti čeprav imaš s sabo po dvesto raket, jih zna zmanjkati, saj ni obnovitvenih ploščadi ali letališč, niti po crkotu ne dobiš nove zaloge. Vsekakor streljanje na solidni težavnosti ni le šopanje raket v tri krasne ali držanje gumba za strel, dokler vse ne umre, marveč zahteva pametno izbiranje ključnih ciljev, spretno manevriranje in natančnost.

Obračanje helikopterja je nerodno, saj se moraš z muho zapeljati do robov kabine. Je pa vznemirjenje na nivoju, zlasti ko se raketam umakneš tako, da se spustiš med hiše.

Tudi propelerji
Če ti še to ni zadosti, te špil večkrat posadi v kabino v kabino znanega bojnega helikopterja AH-64 apache, kjer je igranje zopet drugačno - skrivaš se med zg­rad­bami, kukaš okrog vogalov in se otepaš hindov. Ko z apačem očistiš okolico Kremlja in sovražnike začopatiš v podzemnem predoru, igri odpustiš celo lupingasti izmikovalni manever z zrakomlatom, ob katerem bi si ljubitelji realizma bruhnili v usta. Nadalje v eni misiji pilotiraš nevidni bombnik, se ogibaš radarskim snopom in bri­šeš tla z mogočnimi bombami. Postaneš tudi strelec iz avtomatično vodenega helikopterja in brutalno na­ži­gaš iz leteče topnjače A-130. Slednje smo videli v Modern Warfare, a je tu narejeno bolje, obsežneje in z “Ja, šur!” zaključkom, ob katerem si ne moreš kaj, da se ti usta ne bi oblikovala v pre­šeren nasmeh. Z vsem tem Assault Horizon prese­že sorodni HAWX 2 (Joker 206, 78). 
Ko prepoten od finalnega razturja končaš kampanjo, vsebine ni konec. Odkleniti lahko skušaš najvišjo zah­tevnost, sam ali v spletni družbi do dveh kameradov (razdeljenega zaslona na žalost ni) opravljaš že rešene misije za rezultat, ki se beleži na globalnih lest­­­vicah, ali se lotiš dobrega večigralstva za do šestnajst sodelujočih. Deathmatch je klasično klatenje vseh proti vsem, domination je ekipno zavzemanje opo­rišč, capital conquest pa glede na AC6 nov modus, kjer se moštvi trudita drugo drugemu uničiti bazo. Tu ima vsaka stran vnaprej postavljeno talno ob­rambo, ki jo mora sovražnik eliminirati. To seveda ni lahko, če ga ogroža uigran tim človeško vodenih letal in helikopterjev.
Z igranjem nabiraš izkušnje, ki odklepajo nadgradnje - močnejši mitraljezi, več raket, hitrejši sledilni manevri in tako dalje. Teh perkov je kar dosti, opremljenih pa ne moreš imeti vseh, kar navaja k taktični izbiri. V multiju imaš prav tako dostop do nekaterih strojev, ki jih v puščavništvu ne voziš, kot sta MI-24 hind in PAK-FA. Niso pa letalne razlike prav velike in oro­žar­na ostane splošna.

Pilotiraš lahko tudi iz tretje osebe. Pri običajnem letenju je ta manj vzdušna kot v kabini, ko pa si nekomu za ritjo, je takle vijugajoč pogled od zunaj enostavno nadmočen.

Kennyju Logginsu naproti
Recimo bobu bob. Tole ni za nikogar, ki hoče količ­kaj resno simulacijo letenja, niti za tiste ljubitelje serije Ace Combat, ki želijo zapleteno, metaforično zgodbo. Nad špilom se je itak moč elitistično zmrdovati, da ti kar monokel pade z intelektualno razgretega lica. Pot skozenj je docela linearna, medtem ko se je v predhodnikih cepila. Manjka kupovanje letal od prej - nova brez ceremonij dobiš po koncu misije. Ne moreš poveljevati soletalcem in as je le en. Štorija je zadostna, a nikakor ne na nivoju literarnega posladka iz Squadron Leaderja za PS2 (Joker 139, 85). Večino situacij smo izkušeni že nekje videli in na splošno originalnosti izven manevra CSR ni. Pa še ta je neke vr­s­­­te QTE.
Ampak hej! Je treba vedno težiti k pesniški globočini, kompleksnemu igranju in originalnosti za vsako ceno? Včasih pač sede takale staromodna akcijska razpaljotka s preprosto in zvečine prežvečeno, a zdravo sredico. Na enem koncu se spogleduje z Afterburnerjem in Strike Commanderjem, na drugem s hollywoodskimi filmi. Kdor ima rad Top Gun, bo z njo neobrzdano poletel v nevarno cono.