IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Ace Combat: Assault Horizon
Ace Combat: Assault Horizon

Sneti se nima po šviceraju kod stu­ši­ra­ti s postavnimi pilotskimi mladci.

Tista noč ni bila moj dan. V misiji, ki me je v bombniku popeljala globoko nad sovražno ozemlje, sem ducatkrat strmoglavil, ker so me zraketirala sovražna letala ali me je prerešetal smetanasto gost flak. Ogibal sem se, jadikoval in metal bombe na protizračno obrambo, a pomagalo ni. Več kot enkrat sem se čisto razumsko vprašal, če­mu vztrajam, ko pa je Assault Horizon v nagem bistvu enostavna arkadna igr(ic)a. Povrhu je tale novi del brez nekaterih naprednosti, ki sem jih v dolgometražni japonski seriji Ace Combat (prvi del datira tja v 1992 na playstation 1, v Evropi pod imenom Air Com­bat) že videl. A glava je glava, srce pa srce, in pomislekom navzlic sem komaj čakal, da zaključim z obveznostmi in vnovič sedem pred tale špil. Ker enostavno dogaja do ploha.

Lov na asa, ki ti beži proti dubajskemu hotelu Burj al Arab, zastavi vprašanje. Je manever CRA preveč samodejen in nalik quick time eventu? Včasih je malo premočan, da, a na splošno dobro lovi črto med samodejnostjo in zahtevnostjo.

Nori manevri
Horizon je še vedno prepoznaven član serije Ace Com­bat, vendar sta jo tokrat oplodila člana 'Mile High Cluba' Modern Warfare in Tom Clancy. Fabula, ki jo je sko­val pisec vojaških trilerjev Jim DeFelice in je podana skozi odlične animacije ter radijski čvek, je narejena po Clancyjevem kopitu. V vlogah treh Nato­vih pilotov (en je bel, en črn in en ženska, afkors) leta 2015 perforiraš Ruse, ki so pogruntali novo vrsto umazane bombe. A čeprav vsled plitkih likov in sp­loš­ne puhlosti ne bo pobrala nagrad, je nabita s preobrati. Vpliv so­dobnega Call of Dutyja pa je najbolj viden v kinema­tografičnem dogajanju, ki obremeni tako zas­lon kot zvočnike. Ace Combat v HD, ki je pred tremi leti izšel za xbox, ni bil nič v primerjavi s temle raz­če­fu­kom.

V preletu sovražne letalonosilke izstreliš ducat raket, na pisti uničiš jerbas letal in povzročiš več požarov. A ladja je daleč od poražene, saj te obsuje s svincem in raketami. Treba se je vrniti. Večkrat!

Pilotiranje je enostavno, saj skrbiš le za zavijanje, vi­ši­no in hitrost. Smernega krmila za stransko drsenje ni, streliva za mitraljez in goriva je neskončno, privzeta hitrost je stalna. Če pustiš kontrole pri miru, ti igra kovinskega ptiča uravna sama, če pa te nekaj časa ne za­denejo, ozdraviš. Detajlnega poškodbenega modela seveda ni. Osnova uspešnega klatenja je to, da se sovražnemu aeroplanu zadosti približaš, da ga igra avtomatično vzame na muho, nakar sprožiš rakete ali rešetaš z mitraljezom. Dokaj preprosto.
A že to temeljno početje je vznemirljivo zaradi sijajnega občutka hitrosti, stalnega oglašanja po radiu, divjega piskanja inštrumentov, mastnih eksplozij in lične okolice. Sem spadajo mesta z nebotičniki, hišami in ulicami, gozdovi, skalni kanjoni, puščava, morje, zas­ne­že­ne ravnice in še kaj. Vse je podrobno in okra­še­no s čudovitimi svetlobnimi učinki (opoldne, zvečer, ponoči, odboj luči od tal ...), vremenskimi razmerami (dež, sneg) in okoljskimi efekti (gosti oblaki, prah nad puščavo). To ni le kozmetika, marveč vpliva na igranje, saj ob gledanju v sonce ne vidiš razločno HUDa. Škoda, da zaradi velike količine podrobnosti mestoma trpi gladkost, a ne preveč.

Razpaljotko spremlja fantastična glasba, ki niha med inštrumentalnostjo, petjem in rockovskimi kitarami. V posebni izdaji dobiš zraven CD s soundtrackom. Ne šofiraj, ko ga poslušaš. Ubil se boš.

Nekatere lokacije so resnične, tako da preletiš Moskvo, Dubaj, Washington in Miami. Nasploh je v realni svet umeščena vsa igra, kar je opazna razlika glede na prejšnje Ace Combate, ki so se dogajali v vzporednih dimenzijah. Novemu scenariju iz prve ali tretje osebe primerno pilotiraš skorajda izključno resnične letečnike. Na seznamu so že kar stari modeli, kot sta F-15 strike eagle in F-16 falcon, potem francoski mirage in evropski typhoon do aktualnih primerkov bojne aviacije, kot so F-22 raptor, SU-47 berkut, F-35B lightning II in najmodernejši up ruskega vojnega letalstva, suhoj PAK-FA, ki bo nadomestil miga-29 in bo službo nastopil čez štiri leta. Izmišljena sta le dva modela, oba dolpotegljiva kot DLC. Letala se razlikujejo po statistikah, kot so hitrost, gibčnost in ognjena moč, a v praksi so si dokaj podobna.
S slehernim lahko izvedeš sveži letalni manever CRA (Close Range Assault), ki ti omogoča preživetje v noh­togriznih situacijah in utrip srca dvigne še za trikrat. Če je za tabo sovražno letalo, lahko v pravih pogojih pritisneš L2 + R2. Tedaj samodejno izvedeš ak­ro­­bacijo in se znajdeš nasprotniku naravnost za repom. To je kul, še bolj pa je impresivno tisto, kar sledi. Tolovaj bo namreč skušal ubežati in bo izvajal nore poteze, od šviganj sem ter tja do dvigov, spustov, lupingov in sodčkov. Ti mu napol samodejno slediš s pazljivim premikanjem leve gobice in ga skušaš poš­ko­dovati s pravočasnim izstreljevanjem raket ter mitralješkim rešetanjem. 

O fabuli in glasovih ne bi tratil besed, saj je oboje le zadostno. Hollywood je zakoličil sistem, da k akciji spada praznoglavost, in igre se temu rade udinjajo.

Ace Combat: Assault Horizon
Project Aces / Namco Bandai za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 220
november 2011

83