IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » The Last of Us
The Last of Us

Snetiju se v mozgu zaredi fungus. Odslej je lepši in manj sestradan.

Vem, zakaj nekateri ne marajo iger, čemu jim nič ne pomenijo. Zato, ker v njih ni oseb, s katerimi bi se lahko čustveno povezali. Kamor pogledaš, sami heroji, ki rešujejo svet, maš­če­val­ni barbari in kao hotne joškače. To niso ljudje, to so klišeji. Za take upravičeno nejeverne tomaže je kot nalašč The Last of Us, mešanica holivudskega filma, preživetvene literature in likov, ki stopijo z zaslona, tako življenjski so. Pod njimi pa se vseeno skriva spodobna skrivaška igra.

Adrenalinskim trenutkom, za katere skrbijo tako parazitniki kot preživeli, se premišljeno pridruži dosti mirnih pasaž, kjer imamo čas za premislek.

Zadnji bodo prvi
Novi projekt hiše Naughty Dog ni več strelska akcijada s parodijo Indiane Jonesa v glavni vlogi, kakršni so bili njihovi Unchartedi, marveč temačna, resnobna postapokaliptična drama. V aktualnem času človešt­vo stakne glivično infekcijo, ki okužene spremeni v krvoločne stvore brez razuma. Civilizacija razpade in tisti, ki se jim je posrečilo ogniti nevarnosti, se trudijo preživeti po najboljših močeh. Bodisi sami, bodisi v mestih pod vojaškim nadzorom. Med njimi sta možak srednjih let Joel in štirinajstletna geekica Ellie, ki ju naključje združi na potovanju k upornikom.
Dasi bi lahko o scenariju in izvedbi napisal dolg traktat, ne bom. Predvsem zato, ker nočem pokvariti niti trenutka te dobro spisane, odigrane in režirane epopeje s prvovrstnimi digitalnimi igralci ter izrednimi podajalci glasov. Med njima blestita gizdalin Troy Baker kot Joel in svetolasa lepotička Ashley Johnson kot Ellie. Da ne omenjam subtilne glasbe argentinskega oskarjevca (Brokeback Mountain) Gustavoja Santaolalle. Bodi dovolj, če povem, da je The Last of Us ena redkih iger, ki je sposobna prebuditi resnična čustva, od strahu prek sočustvovanja do samote. Še več, omogoči pravo vživetje v poligonske ljudi, ker so le-ti verjetni. Joel in Ellie sta precej normalni osebi, ki na mrazu zmrzujeta, v škripcih kolneta in se odzivata tako razumsko kot nagonsko. Tisti, ki jih srečata na poti, imajo spet lastne razloge za svoje obnašanje.

Navalov fungusarjev, ki jih za razliko od ljudi ni moč uporabljati kot žive ščite, je kar nekaj. Je tudi snajperska sekvenca in dvoje šefov, ki terjata skrivanje.

Kljub temu, da nekateri počno resne svinjarije, pripoved ne moralizira. Namesto tega nam pusti, da si sami mislimo, na kaj se pravzaprav osredotoča. Sta to Joel, ki se izkaže za vse prej kot klasičnega junaka in je ob izteku več kot dvanajsturne poti čisto nasprotje poštirkanih reševalcev Zemlje, oziroma Ellie, ki taji nenavadno skrivnost? Ali tisto, po čemer vandramo? Naughty Dog nas dajo potikat po izredno raznoliki krajini: več velemestih, stolpnicah in hišah, zelenem in zasneženem gozdu, elektrarni in kanalizaciji, bolnišnici in študentskem domu, peš in na konju. Svet resda ni odprt kakor v Dead Islandu, ni pa tako omejen kot v Unchartedu, saj imamo večkrat na razpolago lep kos zemlje, ki ga raziskujemo, da bi našli priboljške.
Pri tem nas prežema tisto najpomembnejše: tesnoba, ki nam daje vedeti, da je civilizacije, kot smo jo poz­nali, konec. Da smo le še podgane, ki skušajo pre­ži­veti s krmljenjem na preteklosti. Povsod, kamor zaidemo, so le ruševine, zapuščene otroške sobe, zapiski nesrečnežev, trupla umrlih in lačne spake, ki nas hočejo snesti. Čeprav nekaj humorja je, je žalost otipljiva tako kakor zajebancija v Unchartedih.

Tale ubožca nam ne moreta več pomagati, srečamo pa še druge žive pomagače, da nista stalno le Joel in Ellie.

Ko bi le imel še batarang
Ko ne gledamo vrhunskih vmesnih sekvenc in ne poslušamo kramljanja med Ellie in Joelom, ki lika gradi in povezuje (punca ne zna žvižgati, on je hotel postati pevec ...), iščemo pot naprej, se ubadamo z lahkotnim ploščadenjem, občasno premaknemo kako lojtro za Ellie, da lahko oba napredujeta, se potapljamo - in se, jasno, bojujemo. Skrivamo se za objekti in uporabljamo tako pištole, puške, plamenobacač in lok kot kije ter plohe, s katerimi po kmečko nalomimo bližnje sovrage. A radostna nažigačina igra ni niti na najnižji težavnosti in bolj kot se po njih vzpenjamo, manj je streliva ter dragocenejši je sleherni naboj.
Zato se je treba malodane obvezno zateči k drugemu gradniku igranja, skrivanju, ki omogoča, da se tolovajem čepe približamo od zadaj in jih pokončamo. Počasno, oprezno tiholazenje za stenami in drugimi deli okolice je nujno, saj tedaj s tiščanjem R2 prisluhnemo okolici in dobimo njen malce spidey-sensovski oris s silhuetami barab, ki spuščajo kakršnekoli zvoke. To so lahko normalni ljudje, ki so si poželeli tvojih robid v ruzaku, ali okuženci.

Če pride kliker preblizu, si koj mrtev. Brez no­ža, loka ali ognja mu na tih način ne moreš nič.

Dotični so treh sort: zmešani tekači, ki besno napadejo v ravni črti, močni hrusti, ki bljuvajo spore, in najstrašnejši klikerji s karfijolastimi beticami. Ti so ime dobili po zvoku, ki ga spuščajo in nato kakor netopirji zaznavajo sliko okolice. Če te zaslišijo, so brž pri tebi in te pokončajo z enim ugrizom, in če jih hočeš neslišno ubiti, moraš zapreči lok, molotovko ali nož od zadaj med rebra. Tako je ponavadi na tebi, da se odločiš, ali boš sitnobe zalezoval, se odplazil mimo njih ali se spustil v direktni boj.
Najpogosteje nastane mešanica vsega tega, ki jo definira surovost. Ne Joel, ne Ellie, ki razen v polurnem kasnejšem odseku deluje kot neproblematična, a v končni fazi umrljiva pomočnica, nista prav nič superherojska. Razen pajkovsko-batmanovskega čuta, ki je v kontekstu realizma dejansko malce hecen, nimata nobenih supermoči in nindža potez. Podležeta hitro, paketi prve pomoči prijemljejo počasi, za menjavo orožja morata poklekniti in novega vzeti iz ruzaka ter ko ciljata, jima merek niha. Obračuni so kratki, krvavi in brutalni, polni hreščanja in vreščanja, ko te iznakaženi gravži zagledajo in opletaje z udi lačno stečejo nadte.

S tiščanjem R2 okolico zaznavamo s sluhom, kar nam razkrije tako prijatelje kot sovrage. Kliker spredaj!

The Last of Us
Naughty Dog / Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 239
junij 2013

87