IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Army of Two: The Devil's Cartel
Army of Two: The Devil's Cartel

Sneti ubije zadnjega Mehikanca in ga ozmerja s "Pendejo!"

Danes, ko se prihodki znižujejo in je služb manj, še bolj obrnemo vsak evro. Zato se slabo piše nedodelanim, nedomišljijskim igram za poln strošek, ki nimajo takoj prepoznavnih lastnosti in si hitro ustvarijo slab glas. Recimo Devil's Cartelu.

Direktni napad včasih deluje, a ni zares priporočljiv. Med drugim sta lika okorna in ne obvladata niti prevala. Takisto manjkajo skupne poteze in jemanje talcev za žive ščite.


Pametni se hulijo
Tako kot prejšnja dela serije Army of Two je Hudičev kartel streljanka iz zaklona – cover shooter. Sistem si je izposodila iz Gears of War, od koder črpa tudi zaljubljenost v orožje. Brez njega skupina mišičastih najemnikov T.W.O.  ne bi imela kam usmeriti testosteronske agresije, zato bi zgoraj brez nadlegovala tetke po ulicah in se udeleževala gasilskih veselic, tega pa si nihče ne želi. Zato je bolje, da gredo v Meksiko reševat dečve in pokat mamilarje z nečloveškim šefom na čelu. Praviš, da z dvakrat pečenimi ni pogajanj? Odlično! Vse pobit! 
Temeljna finta Kartela je naveza dveh soldatov za pisanimi maskami. To nista več Salem in Rios, ki nastopita kot stranska lika, temveč nova poba, dokaj gobčna ter prijetno zajedljiva Alpha in Bravo. Prvi si ti, drugi pa v co-opu (tekmovalnega večigralstva ni) prijatelj na razdeljenem zaslonu, nekdo na netu ali umetna pamet, ki ni slaba. Ko se skrivata za kamnitimi bloki, ograjam in brez okusa stesanim pohištvom, molita ven glave, streljata in se umikata nazaj, lahko capine prerešetata dokaj direktno, saj kljub nagnjenosti k premeščanju niso najbolj napadalne sorte. Pač počakaš, da barabin pomoli ven glavo, in ga odrešiš skrbi z migreno. Toda laže gre, če se mu neopaženo približaš od strani (flank), za kar dobiš dodatna sredstva. Le-ta med deli nivojev vložiš v kupovanje novih orožij in nadgrajevanje starih, kar bo sedlo zlasti ameriškim redneckom. Spimpana M4 in SAW sta pri njih statusna simbola. 

Beton se bo čez nekaj časa tako obkrušil, da bo razpadel, avtomobile pa po zadosti vsrkanih kroglah raznese. Škoda, da je igra tako nedodelana, saj bi lahko bila res dobra.

Svinčeno onegavljenje
Kljub propagiranju strelskih cevi kot nadomestkov falusa osnova ni neumna in deluje. Bolj kot se bližaš izteku približno sedemurne igre, bolj se moraš seliti med zakloni, bežati iz dosega granat in paziti na hr­bet. Devil's Cartel namreč ni običajna nažigalka, kjer imaš lopove zvečine pred sabo, marveč se dostikrat znajdeš v večjih kvadratnih ali krožnih arenah. Nov val pankrtov lahko pride iz vrat na boku ali rudniš­ke­ga jaška zadaj, kar ume biti neugodno za zdravje. Poleg tega se zakloni po zaslugi Battlefieldovega pogona Frostbite 2 krušijo in razpadajo, kar je nevarno tako za sovražnike kot zate. Lesen zaboj pač ni enako efektivno skrivališče kot skala, kar boleče ugotoviš, ko se znajdeš pred oklepljenim mitralješ­kim gnezdom. Ta so nekakšen zaščitni znak serije in velikokrat smo za njih zavzetje nagrajeni tako, da sedemo vanje in damo sitnobam piti lastne tinte. 
Izkoriščanje kritja je ključno na višjih težavnostih hard in insane ter proti koncu. Tedaj srečuješ vse več oklepljene, profesionalne soldateske, ki med drugim vihti bombomete. Še dobro, da s pokanjem nepridipravov nabiraš energijo za hiperaktivni modus, v katerem si nekaj časa neranljiv ter imaš neskončno streliva, pokalice pa delajo desetkratno škodo. Tedaj gnide razpadajo v krvavih špljocih in jim odletavajo udi, kar bo gotovo ugodno vplivalo na javni ugled iger kot oblike umetnosti. 

Ne manjka samomorilskih napadalcev, ki se jih znebiš tako, da drkaš X. Sledi mačeta v lobanji. Še bolj boleči so tvoji napadi od blizu, kjer sovraga zaštihaš v mehko meso.

Chuck, si to ti?!
Toda Devil's Cartel ni umetnost, ampak ustreznica cenenim akcijskim filmom v videotekah, v kakršnih je igral Dolph Lundgren. Štorija o maščevanju in zamerah je navzlic par prebliskom in velikim eksplozijam bog-se-usmili zanič, s kupom scenaristično ter lo­gično povsem debilnih scen. Solidne igralne temelje pa kvari niz zamer, ki so posledica malomarnosti ali nezadostnega razvojnega časa. Naj gre za borno število različnih sovražnikov in dvomljive šefe, ki višek dosežejo v oklepljenih džipih ... monotono okolico, ki grozljivo razvleče nekatere nivoje, denimo mehiške slume ... pokvečeno tiholazenje brez smisla ... ne­zmožnost količkaj efektivnega ukazovanja sotrpinu, kar resno krni taktiko ... manko vsakršnih skrivnosti ... izrez homoerotičnega vlakca za policijskim ščitom, s katerim se je proslavil bolj humorni prvenec ... ali splošen občutek, da se s špilom niso do­­volj ubadali. To je najbolj očitno, ko moraš v odkle­njeni zahtevnosti insane znova predelati tutorial (!) in ugotoviš, da je izziva dokaj malo. Le kapirati je treba sistem in biti nekoliko potrpežljivejši. Daleč od tega, da bi bila igra tako dodelana, da bi fasali bistveno drugačne konfiguracije podjetnejših sitnob, ki bi nam življenja ne zagrenile le z močnejšim strelivom.

Vdori skozi vrata, ki jim sledi upočasnjeno odvijanje dogajanja, da lahko mirno vse postreliš in vržeš v luft, postaja kliše. Nekajkrat je v redu, vendar tu z njim že pretiravajo.

Minusov ne izničijo ne občasno izbiranje ene od dveh poti naprej, ne mitraljiranje iz helikopterja, premočrtna vožnja avta po ulici, kjer zbijaš čefurje kot v najboljših GTAjevih časih, slo-mo vdiranje v prostore in občasni vbrizg domišljije, kot je tovarna mamil, kjer te ogroža goreča zdravilna zel. Ne menim sicer, da je igra sceloma zanikrna, saj je z razpadajočimi zakloni in obilico niti ne trapastega nažiganja sposobna pričarati nekaj povsem privlačne zabave. A moral bi biti krepek ljubitelj cover shooterjev, da bi si jo kupil, in še to bi storil le po znižani ceni. Oziroma bi nabavil boljšo dvojko The 40th Day (J199, 71), ki jo te dni dobim za bakšiš. Tele mariačije pa bi prepustil njihovi mrtvaški pesmi. 
 

Army of Two: The Devil's Cartel
Visceral / EA za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 237
april 2013

54