IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Anarchy Reigns
Anarchy Reigns

Sneti blokira in se umika, na­kar po joy­padu raje zapleše kazačok. Uspeh!

Vsekakor si ne želim, da bi svetu zavladala anarhija, ker imam preveč rad založene trgovine in redne avtobusne linije. Se ji pa prepuščam na zaslonu v tej odbitosti kultnega japonskega studia Platinum. V osnovi gre za pretepačino, a ne v omejenem ringu, temveč v večjem 3D-prostoru, po katerem prosto tekaš in se spopadaš z gručami sovragov. Temu so dodali streljanje, skakanje in raziskovanje. Ven je prišlo nekaj podobnega sekljačinam, kot so God of War, Wolverine in Heavenly Sword, le da namesto orožij zvečine uporabljaš pesti in je poudarek na večigralstvu. Ter na vsesplošnem razčefuku deluks. O ja.

Bajonetka na obisku
V jedru Anarhije je soliden borilni sistem, ki je hitro dojemljiv in kar globok. Ko iz pogleda v rit tekaš po postapokaliptično razsutem, grafično revnem mestu, izvajaš kratke kombinacije z gumboma za šibki in močni napad, se izmikaš, skačeš, grabiš in se braniš. Blokirati ne moreš do nezavesti, saj ti napadi sča­so­ma prebijejo obrambo, dočim za silovitejša napada (rezanje z motorko, prebadanje z ledenimi svečami, slačipunski ples ob palici – da, notri je prelestna Bayonetta!) nucaš energijo, ki se sproti polni. Sistem ni bogvekako tehničen, vendar omogoča zvitosti in refleksno odzivanje, na primer prekinjanje zaporedij s protiudarci in hitro izvijanje iz prijema. Tako kot v starih beat'em upih v slogu Final Fighta, o katerih sem spisal anale v prejšnjem Jokerju, ti z udrihanjem po gumbih marsikaj uspe, toda obvladancija prinaša več zadovoljstva in lepih potez. 
Osnov se naučiš v začuda konkretnem enoigralstvu, kjer prevzameš nadzor nad mišičnjakom Jackom ali elegantnim kiberkaratejcem Leom. Vsak ima svojo zgodbo, ki nastaja skozi simpatične vmesne filmčke, in lastne naloge. Teh je cel kup in se delijo na osrednje ter postranske, oboje pa sprožaš pri jasno vidnih svetlobnih stožcih v štirih zaporednih, videzno drugačnih območjih. Stožce je treba iskati širom stopenj, ki segajo tako v višino kot podzemlje, niso pa tako velike, da jih ne bi mogel prebrskati v nekaj minutah. Kot je za Platinum značilno, se misije točkujejo. Ko z enkratnim ali večkratnim preigranjem zbereš dovolj pik, se odpre naslednja in tako dalje, dokler po kakih petih urah ne prideš do kraja trenutnega lika. 

Res sem se hotel zaljubiti v Anarhijo, a ni šlo. Med ostalimi pomanjkljivostmi je treba izpostaviti še P2P-povezovanje (vsaj gostitelj se samodejno zamenja ob izpadu) ... odklepanje zgolj bonusov, kot je samodejni blok, in ne novih potez ... ter dejstvo, da je multi, če se ne mečeš v gužvo, nekam pust, v njej pa te DPjajo huje kot Tori Black.

Res je, da so naloge kratke in razgibane, saj mlatiš časovno neomejeno in omejeno, ostrostreljaš, bazukiraš, mečeš v lavo, braniš ubožce in celo dirkaš, čeprav slednje zaradi nemalo bednega fizikalnega pogona ni uživantsko. Poleg s suhljatimi barabami, ki opletajo z električnimi palicami, se ubadaš z večjimi mutantskimi nakazami in s šefi, med katerimi ne ma­njkajo ne ruski kiborg, ne črnski zvodnik in krvoločna candra. A tu že pridemo do bog-se-usmili štorije, ki tako brez smisla nameša komedijo, melodramo in akcijo, da se ti rahlo priskutijo celo bogati, genialno dizajnirani liki. Ter do dejstva, da se kampanja kmalu začne vleči ter zna biti naporna, a jo moraš (pre)­ig­rati, če hočeš odkleniti dobršno količino robe v multiplayerju, od levjega deleža likov do krepitvenih ikon. Marsikaj odpreš z golim nalinijskim udejstvovanjem, a tam je izkušnja še precej bolj kaotična.  

Čeri brezvladja
Dokler se držiš slabo obiskanega modusa eden na enega v kletki, lahko taktiziraš in tehniciraš. Ko uletiš v popularni moštveni deathmatch za do osem ljudi in battle royale za do šestnajst, pa gre krepak delež globine po zlu. Gneča je namreč kljub ne tako majhnim prizoriščem poštena, saj se redno vsi zbašejo na kup, nakar udrihajo drug po drugem kot naliti mladci v vaški gostilni. Nima smisla biti previden in eleganten, saj ne mine deset sekund, ne da bi te nekdo posilil od zadaj, ti ruknil v glavo eksploziven sod ali te prestrelil s statičnim kanonom. V nastali gužvi ti ni jasno, kdo pije in kdo plača, sploh ker so po osmih prizoriščih razporejene izstrelitvene rampe in ventilatorji, ki omogočajo, da folk poletava pod nebo in treska na tla v oblakih drobirja ter udov. Žur je večji za gledalca kot igralca. 
Če imaš situacijo vsaj malo pod kontrolo, pa ti vajeti iz rok strga sama igra. Dasi obračuni praviloma ne trajajo več kot deset minut, špil kmalu premeša karte z zunanjimi dejavniki. Pustinjska tla se vdrejo, letala odvržejo bombe, na areno se zruši reaktivec, odprte dele nivoja skurijo mikrovalovi, pojavi se črna luknja, tisti z največ točkami se obarvajo belo, da postanejo jasne tarče, uleti orjaški transformerski robot, ki vsepovprek šiva z laserji .... Ludnica. 

Tovrstne poteze so domišljijske in zabavne, kot ko žrtvi komedično preluknjaš glavo z ošiljenim prometnim znakom. A hkrati so neresne in krute do onih, ki čislajo inteligentno, spretno udejstvovanje. Za take Anarchy Reigns ni, saj bodo preveč živčni ob naključjih, velikem vplivu laga, zoprnih exploitih in nezanesljivem zaklepanju ciljev. Bolj sproščeni in nezahtevni pa itak že vihtijo puške v Call of Dutyju in sličnih meganaslovih, sploh Slovenci, ki ne marajo preveč za japanski tepež. 
Tudi zato je anarhična spletna skupnost majhna in ne verjamem, da bodo strežniki dolgo obljudeni. Že zdaj so načini izven team deathmatcha, kot sta smrtonosna inačica ameriš­ke­ga nogometa in lov na zastavo, redko obiskani. Iz tega razloga je tolikanj bolj tragična odsotnost vsakrš­ne­ga lokalnega multija. Pogumen eksperiment, a kljub nizki ceni 35 evrov ne platinast. 

Anarchy Reigns
Platinum / Sega za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 235
februar 2013

69