Ne bom rekel, da živimo v dobi samega uživaštva in lenobe. Gotovo pa so čislane dostopnost, lahkotnost in običajnost. Ker se človek nagiba k ugodju, mnogim daleč najbolj godijo izdelki iz sladkorne pene, ki so videti vabljivi in zlahka zdrknejo po goltancu. V filmih razni Transformerji, v muziki te in one Rihanne, v igrah pa plehko antiteroristični Call of Dutyji in Fife na avtomatskih nastavitvah.
V tem vidim dva problema. Prvič, če žreš samo sladkorno peno, boš postal debel prašič brez kondicije in erekcije. In drugič, zaradi navala puha ne ostane dosti prostora za izdelke, ki imajo jajca, da so zvesti viziji, in niso narejeni le za trž­ni uspeh. Izdelke, kakršen je Metal Gear Rising: Revengeance, ki je tako svež, da so morali avtorji zanj izumiti novo besedo!
Pogumno je že, da ne gre za novo izdajo kultnega tiholazniškega niza, marveč za tretjeosebni sekljaški odvrtek. Niti ni v glavni vlogi medijsko prepoznavni Snake, temveč kibernetski nindža Raiden. Tega smo prvikrat nadzorovali v MGS2: Sons of Liberty in se je večini zameril s tem, da je bil videti kot dvospolno zmene. No, v Revengeance je kljub 'visokim petkam' na nogah in občasnim babjim gibom veliko bolj dec. Ker kaj je bolj moš­ko kot to, da z visokofrekvenčno ka­tano na drobne kosce razrežeš malodane vse, kar ti pride na pot?!

Sprva je opletanje s katano kaotično, nakar se naučiš preciznosti in taktične rabe šibkih sovragov kot kontejnerčkov energije.

MGS, MGR in PMC
Revengeance je umeščen v Metal Gearov futuristični svet, kjer se z vojnami uba­dajo tako države kot zasebne druž­be, PMCji (Private Military Company). Raiden nastopa v službi ene takih, katere gonilo ni denar, marveč pravica. A čistunska podoba, ki jo simbolizira za­čet­ni izlet v prenovljeno afriško deželico, se kmalu razblini. Scenarij mu z žarometi posveti naravnost v obraz in razkrije njegovo večno nagnjenost h klanju. Istočasno komentira trenutno geopolitično stanje in se obilno iztrebi na ameriški hedonizem. Dočim je Raiden predstavljen kot oseba, ki si utira svojo pot in se ne podreja ovčjerejskim smericam, ljudstvo uživa in gnije. Arbeit macht frei! Pogumno od 'igrice', ki je tržni izdelek, taki pa se bojijo zameriti občinstvu.
Je pa res, da se protestantskega nauka, ki se poklopi z delavno naravo igranja, načakamo. Prej se moramo prebiti skozi ne ravno spretno spisane prigode, ki Raidena pošiljajo od črne celine do Detroita in divje grabijo na kup dramo ter humor. Kakor je pač tipično za MGSje in njihovega idejnega očeta Hidea Kojimo, ki je pri MGR sodeloval. V enem trenutku zremo, kako se stražar slini nad još­ka­­čami v mangah in se Raiden v Mehiki neefektivno preobleče v mariačija, v naslednjem že sledita razpadanje teles in debata z jeklenim leopardom o naravi umetne pameti ter smislu življenja. Vmes padajo reference na Metal Gear, od pogovorov po videozvezi z značilnim zvokom klica do krika “RAIDEEN? RAIIIDEEEEN!” po protagonistovi smrti.
Je pa res, da v filozofijo ne cepamo tako pogosto kot v epskem MGS4 in da vmesne sekvence niso ponedeljkasto dolge. Filmčki so zvečine naphani s krasnimi bojnimi prizori in se končajo v par minutah, nakar je znova na vrsti akcija v režiji tvojih prstov. Ti si mesar. Oni so meso.

Glavarji ti dajo tinte piti. Za odklep vseh težavnosti na main screenu vnesi (PS3): gor gor dol dol levo desno levo desno O X.

Kovinski iaido
Naj bo jasno: Revengeance NI sproš­ču­jo­ča, lahkotna igra ugodja, stor­­jena za najširšo publiko. Je brezkompromisen, hardcoraški, ozko us­mer­­jen hack'n'slash v tradiciji Ninja Gaidena Black in Devil May Cryja 3, ki ne grabi elementov na kup zato, da bi pridobil širino in s tem kupce. Ima način easy, ampak celo tu bodo ljudje, ki niso vajeni ploščka oziroma niso sposobni reakcij v delcih sekunde, scali kri. Obvladače pa bosta ponižnosti naučila zahtevnosti very hard in revengeance, ob katerih se mi zdi novi DmC otroški. Jasno, saj so špil naredili PlatinumGames, ki ne le, da so Japonci, ampak so mojstri žanra (Bayonetta!). Od nas hočejo, da se učimo in na­učimo, ker iger ne jemljejo le kot zabavo, marveč tudi kot orodje za izbolj­ša­nje sebe. Če hočemo od Revengeanca kaj imeti, se moramo z njimi strinjati.
V srčiki izdelka leži pariranje - odbijanje udarcev. Raiden je sicer sposoben hitrega 'nindža teka', med katerim se ga krogle ne morejo dotakniti. Vendar ne poseduje tako učinkovitega izmika, kakršnega smo od tovrstnih iger vajeni. Zato je namesto serijskega delanja premetov treba hrabro odbijati prihajajoče zamahe, kar je tolikanj teže, kolikor viš­ja je zahtevnost in kolikor bolj smo nerodni. Pariranje izvedemo tako, da levo gobico usmerimo proti grožnji in pritisnemo gumb za lahni udarec. Napad obi­čajno naznani rdeči poblisk iz sovragovih oči, a trenutek, ko nas bo zadel, lahko sledi takoj ali šele čez nekaj sekund. Prej kot izvedemo odboj, bolj se bomo po zadetku opotekli in dlje bo trajalo, da si bomo opomogli. Dokaz prave spretnosti je, da pa­riramo le trenutek, preden bi bili poš­ko­dovani. Tedaj udarca ne le odbijemo, mar­­več ga kontriramo. S tem ne­mudo­ma preidemo v protinapad in ima­mo priložnost, da capina sesekljamo v ma­terial za ražnjiče.

Kiborgu sem tu iztrgal celični drob. Z nabranimi sredstvi nadgrajujemo lik in orožja ter kupujemo nova krepelca in obleke.

Tek po raketah je za kibernindže mala malica. Razsekati je moč tudi številne objekte, recimo stebre mostov. Zruš!