IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » God of War: Ascension
God of War: Ascension

Sneti si mučeništ­vo prisluži s klanjem spak in nedolžnih.

Kratos ni več najbolj ihtavi junak v igrah, kajti šampionski pas mu je prevzel padli polbog Asura iz Asura's Wrath. Kar pa ne pomeni, da se bo odpovedal maščevanju. Ah, kje pa! Če po God of War 3, kjer je špartanski bojevnik naposled zavdal prebivalcem Olim­pa, z glavo skozi zid ni mogel nikamor naprej, je pač šel - nazaj.
Pred vse ostale dele umeščeni Ascension pove, kako se Kratos osvobodi prisege, ki jo je dal bogu vojne Aresu. V zameno za bojni triumf se zaveže njegovi službi, vendar za to plača neznansko ceno v obliki smrti svoje žene in hčere pod lastno roko. Nakar ugotovi, da je itak le orodje v Aresovih rokah, s katerim skuša ta razboriti Olimpčan vreči Zevsa. Vojščak, odet v beli pepel zaradi svoje zoglenele družine in z rezili na ve­­rigah, vžganih v podlakta, se od­lo­či, da ne bo kmet na šahovnici. Toda Ares nadenj pošlje tri strašanske furije, ki se jih mo­ra 'duh iz Šparte' odkrižati. Kot pri vsakem snemanju s križa bo špricala kri, usta pa bodo izpuščala krike bolečine.

Ne daj se pretentati nekam baletniški Kratosovi pozi. Bojevanje v Ascensionu je vsaj enako, če ne še bolj brutalno in fizično kot v ostalih delih serije.

Kmalu bog, zdaj še ne
Tretjeosebna sekljalka se otvori veličastno, s Kratosom, ki po templjih na nebu jaga eno od furij, pri čemer sreča najprej velikega zobatca in nato orjaškega krempljarja. Oba ugonobi s kombinacijo standardnega opletanja s ketnama in pritiskanja gumbov v skladu z navodili na zaslonu, ki botruje epsko filmskemu razčefuku. Špartanec se vihti po zraku, reže tipalke, para vratove, lo­mi čekane, nasaja na drogove in drobi okolico. Grafična lajdra v tebi bo kljub ob­časno migetajočim sencam in nekam vlaž­no plastičnemu videzu marsikatere povr­ši­ne zadovoljna. 
A veličastni raztur iz trojke, ko se proti Olimpu vzpenjajo titani, je na aktualni generaciji konzol težko preseči. Zato v studiu Santa Monica tega niso zares poskušali. Čeprav je začetek razbijaški, po kakih desetih urah pa te na koncu čaka resnično viharna destrukcija, je igra zvečine relativno umirjena. Poudarek so namreč vrnili na dobre stare arenske obračune, kjer Kratosa naskoči regiment sovragov in je od tvojih prstničnih spretnosti odvisno, ali bo ven prišel v trugi ali ne. 

Ko z igro opraviš, odkleneš titansko težavnost in new game+. V slednji lahko uporabiš na­bra­­ne predmete, ki ti pošteno olajšajo igranje.

Piko na i pristavi občutek osamljenosti, domala izgubljenosti na orjaških stopnjah, s čimer me je izdelek spomnil na enico. Nivoji so premočrtni z rahlimi ovinki za skrivnosti (znane skrinje z Meduzinimi očesi, Pegazovimi peresi in dodatnimi dušami), statični in velikokrat prazni. Medtem ko je GoW3 poudarjal stalno dogajanje, ima Ascension dosti meditativnih pasaž, kjer se kamera potegne nazaj in je Kratos videti kot mravljinec. Recimo na zajetnih kovinskih kačah, ki potujejo nad brezdanjimi prepadi, ali v nedrjih gori podobnega kipa, ob katerem bi onemel celo Kolos z Rodosa. Ko se pogled oddalji med fajtom, nisi vesel, a vtis drobnosti ostaja. Tu še nisi legendarni antiheroj, ki vihti olimpska orožja in Heliosovo glavo, marveč si praktično na začetku morilske poti. 

Včasih jo je dobro podurhati, da zajameš sapo. Vendar smrti niso kritične, saj je nadzornih točk obilo. Nekatere so razporejene med šefovskimi boji.

"Bojuješ se kot Atenčan!" 
Tudi zato je treba v boj vložiti nekoliko več truda in taktike kot v trojki. V tem pogledu se Ascension vrača h koreninam s PS2, zlasti k enici, kjer si taval po neznanskih templjih in stiskal zobe v neenakih bitkah s trumami tečnob. Začuda se nate ne sprav­ljajo razpizdeni zavarovalniški agenti, temveč kozlovski vojščaki, sitna hroščad in kiklopi. Kmalu pa srečaš nore slone, druge Špartance, coprnice, gorgone in druge bajeslovne nakaze. 
Finta je ta, da tvoji verigi, ki ju nadgrajuješ z mrtvim vzetimi dušami, nista brutalno močni. Sicer ju je moč sproti modificirati s štirimi elementi – Zevsovo elektriko, Pozejdonovim ledom, Aresovim ognjem in Hadovo smrtnjaško energijo. Vendar to ne zadostuje, da bi tancal tak morilski ples kot v GoW3. Že na težavnosti normal, ki ji sledita hard in titan, boš moral sčasoma fino štu­dirati vzorce capinov, mnogo blokirati (če se da, odbojno s stiskom gumba tik pred zadetkom) in se še več izmikati z desno gobico. 

V skladu s tradicijo je nagote precej. Se pa oblikovalci poigrajo s hotnicami, ki niso več to, kar so bile. Kratos se namreč stalno ubada z iluzijami.

Pomagaš si lahko s plebejskimi orožji, ki jih pobiraš ali odvzemaš sitnežem in so začas­na. Mahaš lahko s sabljo, lučaš sulice ali se skriješ za ščit. Niso blazna pridobitev, a če jih pobereš, jih boš gotovo pridoma uporabil. Boj takisto plemenitijo ubadanje s skorajda pokončanimi zverinami. Ko je recimo gorgona tako iz­čr­pana, da se ji nad betico izriše rdeč simbol, jo pograbiš, nakar jo začneš neugnano zabadati s hitrostnim dr­kanjem gumba. Vmes se pošast obrne in ti z upočasnitvijo da vedeti, da te bo napadla, tedaj pa se moraš izmakniti. Spomni na Infinity Blade, čeprav je tajming odpustljiv in smer izmika ni bistvena. 
Za uspešnost si nagrajen z nadbrutalnostjo. Škrlat brizga, ko paraš spake na dvoje, jim odpiraš trebuhe, da ven mezijo čreva, in jim režeš lobanje, da razkriješ utripajoče možgane. Pa joške gledaš, nakar njihove lastnice pritisneš na gobec, da se ti v glavi kljub mogočni orkestralni glasbi zavrti tista Prodigyjeva 'Smack my bitch up'.

Ko šefa raniš z navadnimi in čarobnimi napadi ter razjarjenostjo (rage), nastopi pokončanje. Na straneh ekrana se tedaj prižigajo QTE-navodila.

Darilo fanu
Je pa res, da Kratos tokrat ni vsevdilj razkurjen. Šur, v boju je divji in okruten, toda v sekvencah nima stalno izraza besa. Dostikrat je videti le, kot bi pogoltnil pekoč čili. Ni se še naveličal olimpskih manipulacij in je v razmišljujoče-obžalovalnem modusu. Pri tem nas zgodba ne skuša prisiliti, da bi se nam jeznoritež smilil, temveč jas­no pove, kako je zajebal in kaj ga je pripravilo do tega, da kasneje neprestano potrebuje persen. Daleč od literarne vrednos­ti, seveda, pa vendar fabula izzveni simpa­tično, zlasti za ljubitelje serije. 
Tem bo hkrati jasno, zakaj so liki iz mitologije tako obskurni, recimo Hekatonhejri, velikanski storoki sinovi Gaje in Urana, ki bistveno presegajo ljudsko poznavanje starogrške­ga. Hja, zato, ker so ostalo porabili v kronološko poznejših epizodah! Škoda pa, da pripoved tako močno skače sem in tja po času. Sem prepričan, da bi se jo dalo izpeljati bolj elegantno. 

Hitro dojemljivo večigralstvo se odvija na srednje velikih prizoriščih. Tam nisi utesnjen, hkrati pa nadzorovanje con terja moštveni napor.

Tako kot še par gradnikov. Skakanje zna biti zaradi tankovskega Kratosa in instadeath trenutkov težaško, dričanja nizbrdo je absolutno preveč in boju manjka nekoliko fines, saj sovražniki niso občutljivi na ta ali oni element. Domala vseeno je, ali na primer ognjence mlatiš z ledom, štromom ali plamenečimi verigami, kar je spregledana priložnost za globino. Pa splošnih inovacij ni kaj dosti, izvzemši večigralstvo, ki je za serijo GoW deviško in o katerem raz­glabljam na levi. Občutek že videnega je definitivno prisoten, kar po petih delih (1, 2, Chains of Olympus, 3, Ghost of Sparta) ni nič čudnega. 
Sumim, da je to nalašč, kajti Povzpetje v os­novi ni namenjeno novim igralcem. Za te je boljša vstopna točka spektakularni, mastni God of War 3. Ascension je vsebinsko obilno, dobro izdelano praznovanje izro­čila, storjeno za ljubitelje, ki bodo ne­dvomno veseli vrnitve v alternativno starogrško realnost. Tisto, kjer je Arhimed nor izumitelj, ki dela petdeset štukov visoke kipe na parni pogon, božanstva na Olimpu pa žrejo lastne otroke in se pehajo za ob­last. Kot v knjigah, samo bolj nazorno kr­va­vo. Po Kratosovo.

Ko ugledaš kiklopa, veš, da ga boš lahko sčasoma zajahal in z njim fino premlatil okoliške tečnobe. Lahko bi se spomnili kake nove rabe.

Ker se Ascension odvija pred ostalimi deli, mitološko strga po dnu kotla. Titanov ni na spregled, še največji je tale čuvaj pristanišča.

God of War: Ascension
Sony za playstation 3
objavljeno: Joker 236
marec 2013


 
 
sorodni članki