Deset evrov stane ta prva uradna razširitev, ki jo je moč kupiti le na spletu (Playstation Store, Xbox Live, Steam). Prinaša igranje z Dantejevim bratom Vergilom in se nadaljuje takoj po tistem, ko slednji popuši v finalnem obračunu na kraju DmCja. Ranjeni Vergil nato pade v duhamorno dimenzijo, ki po vsem sodeč obstaja v njegovi glavi. Spomni na Dantejeve nivoje, kjer si dosti skakal po nad prepadi vise­čih skalah, jih vlačil k sebi in švigal med modrimi ključnimi točkami, le da ima manj grafičnih čudovitosti. Isto kot burazer počne Vergil. Njegovo plošča­de­nje je kanec težje, med drugim zavoljo izginjajočih opor, ki jih je treba streljati, da se prikažejo. Tudi drugače je postopek dosti enak kot v osnovni igri: premikaš se naprej, stopaš v portale, oprezaš za skrivnostmi, kot so duše umrlih v zidovih, in se v večjih prostorih bojuješ.

Vergil pri enoročnih zamahih z mečem pozira huje kot tipčki iz animejev, držeč za nožnico in resno strmeč v daljavo.

Za moj okus je poskakovanja preveč, tako kot na­ži­ranja z zgodbo, ki ni prav posrečena. Osredotoča se na to, kako sovraštvo Vergila tako prevzema, da postaja res odljuden in ves demonski, a v končni fazi so razkritja medla. Povrhu vmesne sekvence niso več animirano filmske, temveč so narejene v obliki cenenih, zatikajočih se stripkov. Res sem si želel še več fajta, kajti v oziru slednjega je Downfall uspeh. Vergilov bojni slog je drugačen od Dantejevega, saj nima piš­tol, marveč luča spiritualna rezila, oborožen pa je s ka­ta­no. Njeni zamahi so lahko vnovič srednje močni, počasno močni (demonski) ali hitro lahni (angelski), toda kombinacije so narejene tako, da Vergil med zamahi dela pavze. Te so kot nalašč, da se odločaš, ali boš verigo nadaljeval ali pa boš uporabil izmik, ki ne gre le vstran, marveč tudi v zrak in nazaj na tla. Za nameček ima nov devil trigger, ki je s svojimi par možnostmi, kot so v krogu vrteči se meči in zrcalna slika sebe, boljši od Dantejevega dviganja barabinov v luft. Takisto kot v temeljni igri vla­gaš izkušnje v nove veščine. Še vedno pa ni zaklepanja tarč, kar ob­čas­no botruje nevšeč­nostim pri jemanju na muho.

Novi ptičoidni nasprotnik je dobro pogruntan. Res pa je, da je občasno že kar nekoliko preveč dvobojev z letečneži.

Nekaterim se bo Vergilov 'ustavljalni' slog zdel manj tekoč in s tem slabši od Dantejevega. A sam sem bil navdušen nad slogom, možnostmi in taktičnostjo. Sle­dnjo posebej terja prgišče novih sovražnikov, med njimi iz ptičev sestavljen grdavž, ki v drugi fazi postane neobčutljiv za lučalna rezila in ga ne moreš potegniti k sebi, niti se prenesti k njemu (obe slednji Dantejevi sposobnosti Vergil obdrži). Vdelan je še nov, štirinožni šef Imprisoner, ki pa ni ravno občudovanja vreden.
Vročica narašča skozi težavnosti, ki znova sežejo do heaven or hell, tako da povod za vnovično igranje gotovo je. Štiri ure, kolikor nekako potrebuješ za šest misij, lahko zato brž krepko nabreknejo. Je pa res, da je med boji preveč skakanja, ki je v novem skozihodu nadvse moteče, in da je velika sfaljenost nezmožnost rabe Vergila v Bloody Palacu. To bi lahko uredili s popravkom. Naj.