IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Sine Mora
Sine Mora

Sneti ne zna dosti latinščine, vseeno pa neprijateljem zatuli: "Vae victis!"

Ako me vesoljski šuter razjezi, je ponavadi dober, in Sine Mora ni izjema. V tem skupnem izdelku madžarskega Digital Realityja in japonskega Grasshopper Interactiva sem bil včasih sicer ihtav zaradi napačnih vzrokov. Toda povečini je bila jeza dobre sorte – tista, ki poji vztrajnost in vleče naprej, rekoč, mene že ne bojo kavsali! Čeprav je ta dvorazsežna strelska arkada, ki jo za 15 evrov kupiš na Xbox Live Arcade, na PS3 in vito pa prihaja ravnokar, mestoma nerodna, daje izziv vsakomur razen največjim nadrkancem ter refleksnežem. Istočasno pa ne gre za ultimativen hardcore shoot'em-up, marveč za dokaj dostopno reč, ki žanr v slogu starodavnih Apidye in SWIVa bliža neposvečenim.

Za finesno usmerjanje skozi plazove krogel, kot jih bljuvata ta šefa, je najboljša analogna gobica na joypadu. Sine Mora je eden redkih šuterjev, kjer je digitalna palica bolj v oviro kot korist.

Z gumbom v preteklost
Oblikovno se opira na šuterje iz azijskih logov, kakršni so izdelki hiše Treasure (Radiant Silvergun), avtorji pa med navdihe štejejo stare favorite Under Defeat, Battle Garegga in Einhänder. Tega ni težko ugotoviti, ko v starinskem frčoplanu priletiš v steampunkovski svet in začneš med letenjem v desno v pogledu od strani rešetati po kovinskih, za spremembo ne alienskih nasprotnikih. Kmalu namreč fašeš na grbo grozde izstrelkov, od pulzirajočih pik do raket in laserjev, ki se jim moraš ogibati. Pri tem ni ranljiva vsa površina tvojega vozila, marveč le sredica. Občutljiva točka na samem modelu ni vidna, a jo lahko preveriš v meniju. Dobro si jo zapomni, saj je bistveno, da dobiš občutek za šviganje med grožnjami.  
Je Sine Mora torej bullet-hell šuter? Recimo raje, da se z njimi spogleduje, saj ni resen tekmec igram založbe Cave (Akai Katana, Deathsmiles). Namesto da bi se podal v masivne grozde krogel, jih drži na vajetih in preseneti s samosvojimi pristopi. Prvi je ta, da niso nevarni le sovražniki, marveč tudi okolica. Na enem mestu se moraš skriti v kup kovine, ki ga stroji potiskajo skozi rove, s čimer se prebiješ mimo laserjev. Drugod se obrača vsa blodnjaška stopnja, polna hodnikov, skozi katere se pazljivo premikaš, luknjaš stolpiče in odpiraš vrata. Prijemi spomnijo na Ikarugo, splošni občutek pa malo na nedavni playstationov Pixeljunk Sidescroller. 
Ta je inoviral z dinamičnim fizikalnim pogonom, dočim se Sine Mora loti manipuliranja časa. (Od tod naslov, ki v latinščini pomeni 'brez odlašanja'.) S pritiskom na gumb lahko upočasniš dogajanje, pri čemer sam ostaneš enako hiter. S tem laže slalomiraš med kroglami, se ogneš minam in preprečiš trk v oviro. A zaviranja ure ni dosti, tako kot ne sekund, ki se grozeče odštevajo. Z uničevanjem capinov in pobiranjem ikon sicer nabiraš čas, toda ker ga zbije vsaka poškodba, ne traja dolgo, da ga začne kritično zmanjkovati. To zna biti tečno, ko prideš do šefa in ga preprosto ne moreš sesuti, ker se bo cagar iztekel. Vendar hkratna skrb za energijo in uro botruje vznemirljivemu igranju, ki terja spretnost, taktiko in čimmanj napak. 

Vloži srce
Ne daj se prinesti okoli, da je Sine Mora lahkotna. Morda se tako zdi zaradi spektakularne, risankasto barvite podobe, ki je stilistično neoporečna, z urnebesnim šefovjem in fantastičnimi, tematsko razgibanimi ozadji. Ali zaradi privlačnega sveta in nenavadno izpostavljene, dejansko globoke zgodbe, ki pa je žal vsaj v prvem skozihodu težko razumljiva. K temu pripomoreta tako madžarsko brani tekst kot obilica ter zamotanost besedila. Res je, da ni špil ni morasto zajeban in te ne uniči s trumami kuglovja, definitivno pa zahteva solidne reflekse in preučevanje nivojev. Ti so, bolj kot je za zvrst značilno, usmerjeni k županskim velenasprotnikom, tako da se igra občasno zazdi kot boss rush, vmes pa te skuša zatreti zlasti z okoljskimi neprilikami. Pri tem je vča­sih presenetljivo sveža, saj orjaške krogle, ki niha na verigi čez ves ekran, ne srečaš vsak dan, tako kot ne letenja skozi podzemno. 
Materiala za grizenje v približno triurnem zgodbovnem načinu ni malo, nakar se lotiš odklepanja preostalih likov, letal in spregledanih kosov nivojev, saj napredovanje ni povsem nelinearno, ločenega treninga z glavarji ter igranja na višjih težavnostih. Tu gre kajpak za rezultat, ki se odraža na spletnih lestvicah, izbirati pa ni moč le med različnimi plovili, temveč dobiš še drugi posebni orožji. Upočasnjevanje dopolnita ščit za odboj nevarnosti in vračanje v času. Morda se ne sliši dosti, a tako eno kot drugo bis­t­veno spremeni igranje. Vijuganje nenadoma postane dosti bolj spretnostno, zato pa lahko ob stikih sprožaš ščit oziroma akcijo povrneš deset sekund nazaj, ko si bil še zdrav.

Za razliko od mnogih shmupov se ta igra ne odvija v vesolju, marveč te, kot Söldner -X, obda z barvito okolico. Vsako letalo ima tudi svoje posebno orožje, ki odreja pristop.

Roboti, dobrodošli k meni
Ocene ne zbije toliko odsotnost načina za dva igralca kot mestoma nespreten dizajn, ki pokaže, da Madžari še niso težki profiči. Kaka nadaljevalna točka zna biti postavljena res neumno, kanonfutr med šefovskimi obračuni je premalo značilen, sovražniki znajo prihajati rutinsko in razburjajo ostri skoki težavnosti. A kot rečeno, jeza te sorte je dobra jeza in če sprašuješ, ali mora poceni zadevo kupiti tako ljubitelj šuterjev kot tisti, ki bi jih rad spoznal oziroma se k njim vrnil po daljši odsotnosti, je odgovor le en. Mora, sine, mora. 

Sine Mora
Digital Reality / Microsoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 228
julij 2012

80