IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » NeverDead
NeverDead

Case se z NeverDeadom odkotali do police hitro pozabljenih špilov.

Dobra zamislica, nezadostna izvedba. Tako bi lahko povzeli to Konamijevo tretjeosebno akcijado, katere edina prava posebnost je junak Bryce Boltzmann. Dec, ki po ulicah in drugih zakotnih predelih New Yorka tamani demonsko zalego v družbi s samozadostno pomočnico Arcadio, je namreč nesmrten. Kleč je ta, da ko stakne silovitejše udarce, izgublja ude. Na nas pa je, da se takrat z betico kot v Katamariju zakotalimo do naokoli razmetanih okončin in se spet sestavimo.

Nekateri šefovski pošastki se samodejno zdravijo, kar spopade z njimi često sprevrže v razpotegnjene vztrajnostne izzive. Najbolj siten je predzadnji.

Sliši se kul in mestoma tudi je. Predvsem v drugi polovici špila, ko se Bryce nauči hecnosti, kot je trganje in lučanje lastnih rok ter nog. V bližini sovragov jih nato detonira in barabe s tem pretvori v krvavi kompot. Že prej pa sreča miselno-ploščadne zagonetke, kjer sicer nedostopne kotičke dosežemo tako, da z glavo poskakujemo od police do police, kot bi bili košar­kaš­ka žoga, se kotalimo po prezračevalnih jaških in telo na drugi strani zaklenjenih vrat regeneriramo ob namenskih portalih. Zahtevne ali domiš­ljijs­ke niso, pred­stavljajo pa všečen oddih od mikastenja.

Par dodatnih ocenskih točk si špil prisluži s hecnimi sekvencami v stanovanju med pavzami. Tam Bryce denimo sname glavo in jo opere v pralnem stroju.

Slednje nam v NeverDeadu vzame daleč največ časa in je na žalost najmanj navdušujoč del. Nad prikazni, med katerimi se moramo paziti predvsem bitij, ki rada pogoltnejo herojevo odbito glavo, se spravljamo bodisi z dvema pokalicama, bodisi z mečem. Bryce se po kanalizaciji, zapuščeni umobolnici, razdejanih ulicah in drugih ne najbolj navdihnjenih okoliših giba s suverenostjo Danteja in sorodnih proslavljenih akcijskih junakov. Vendar tepežkalski užitek, ki ga ob tem zabeležimo, še zdaleč ni primerljiv z onim iz kake Bayonette in Ninja Gaidena. Nadzor in borilne osnove so še kar spodobne. Problem pak tiči v ponavljajočih se vzorcih, ki jih uporabljamo za odkrižanje peklenskih hord. Stopnje večidel sestojijo iz soban in dvorišč, pri čemer nas špil v te improvizirane arene praviloma zaklene in nas ne spusti dalje, dokler ne pokončamo vseh nagnusnežev, ki znajo le brezglavo jurišati proti protagonistu. Nivoji se kasneje nekoliko raz­širijo in nam pustijo več manevrskega prostora. Vseeno pa se vse skupaj najpogosteje sprevrže v netaktično arkadno streljanje z bežanjem, ki ga prekinjajo divje vihtenje meča in redni premori, v katerih se trudimo sestavljati Brycevo radovoljno deljivo ob­ličje.
Šefi niso nič posebnega, zgodba o demonu, ki je pred petsto leti ubil junakovo ženo in ga naredil nesmrtnega, je plehka, ločeni več­ig­ralski scenariji za štiri sp­let­ne sodelavce pa podobno monotoni kot štorijalni del. Bomo počakali na kaj boljšega.

Poglavitna zanimivost večigralskih scenarijev je, da je tam nabrane izkušenjske točke moč porabiti za nadgradnjo talentov v solerski kampanji.

NeverDead
Konami za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 228
julij 2012

58