IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 3 » Dragon's Dogma
Dragon's Dogma

Naj bo kiklop, grifin ali kača, Sneti zanj je sirkova krtača!

Noč je temna in polna strahov. Oljna svetilka meče ohrno svetlobo, ki komajda razkriva metrski krog okrog mene in kameradov. Gozd onkraj njega je skrivnost, do zore manjka še cela večnost, pospeševanje časa pa je ostalo v neki drugi igri. Naj se vrnem v utrdbo in tam počakam na jutro? Ali pa naj grem raziskovat, da si pridobim izkušenj, cekina ter opreme?
Ha, le kaj! Previdnost je za pedre in jaz sem ljubljenec kelnarc, zato odvandram med črne breze, oprezajoč za sencami, ki se premikajo. Gruča razjarjenih trolov mi ne dela težav, toda potem vrag vzame šalo. Na očitno sežgani planjavi, kamor korajžno zakoračim - kdo je rekel, da smo junaki brihtni? -, se dvigne megla in iz nje privrši neznano veprasto bitje, ki nas razmeče kot burja trsje. Sku­šam coprati in zamahovati, a nimam za tisto, kar so v srednjem veku jedli namesto bureka. Preden se dobro zavem, smo razpršeni in zlomljeni. Ko skušamo bežati, pa nas beštija enega za drugim začopati in pokonča.
Load game? Afkors, le en problem je - izgubil sem vse, kar sem nagrabil, snemalna točka pa je bila uro nazaj v krepko oddaljenem mestu. Pič ... mat ... pof ... Dobrodošel v Dragon's Dogma, Capcomov odgovor na Dark Souls!

V predogledu Dogme sem si želel, da igra ne bi bila prelahka, in res ni, kajti mitološke zverine ti orenk preštejejo rebra. Zna pa nekatere odvrniti dejstvo, da težavnosti ni moč nastaviti.

Na poti do enega od ciljev v svetlem, a vseeno pretečem gozdu naletiš na luštno rečico, ki je videti tako prijazna, da bi se lahko v njej osvežil in si umil presredek. A ne stopiš še dobro v vodo, že se decloaka horda kuščarjevcev, ki znajo krepko udariti. Malo naprej čaka trol, ue.

Na izlet z resnostjo
Dogma je špil, ki ne bi nastal, če ne bi From Softwarov tržno us­peš­ni dvojec Demon's in Dark Souls pokazal, da obstaja mnogo pre­danih igralcev, ki jim gredo pootročene, poneumljene, težav­nosti otrebljene igre na jetra. Predvsem moraš v ta tretjeosebni frp, ki je nastal na Japonskem, a je po videzu in igranju zahodnjaški, vložiti dosti časa. Evropsko srednjeveška fantazijska dežela, polna travnikov, prelazov, gozdov, votlin in gradov, je zajetna, odprta in brez teleportov. Če bi rad prišel iz tega v ono mesto, moraš vzeti pot pod noge za pol ure, sam ali ob spremljanju trgovcev, ki na neki točki obvezno postanejo tako breme, da se požvižgaš na njihove nagrade.
Ker lahko položaj shraniš le pri nadzornih točkah, ki jih ni dosti, je vsako romanje tesnobno. Dogma namreč ne štedi z nevarnostmi. V enem trenutku na glavnem kolovozu brez večjih težav pobijaš volkove, harpije in pajke, nakar postaneš pogumen in si nakoplješ ban­dite, ki so petkrat močnejši od tebe. Oziroma v gostilni dobiš kvest, ki te popelje nad monstruma, ki je tako izven tvoje lige, da sploh ni smešno. Ne, ta špil ni za nepotrpežljive: namenjen je tistim, ki hladni kot špricer za več ur sedejo pred televizor in se pustijo prenesti v alternativno dimenzijo, kjer je vzdušje kralj. Obveznosti? Nas ne brigajo. Otroci? Jih ni. Baba? Tu imaš kreditno, pokaj.

Čeprav razmišljanje o tem, zakaj neki bi ta(k) lintvern hotel tvoje srce, s čimer te je spremenil v Oživljenega – Arisena, do neke mere vleče, so izvedbi in igranju definitivno namenili bistveno več pozornosti kot fabuli.

Nikdar sam
Prav vzdušje je res, res dobro. Raziskovanje prinaša toliko zadovoljstva v redkokateri igri, saj je okolica fantastično razgibana. In ko naletiš na šefe ... mati moja! Grifin, večglava kača, golem, kiklop, lovkasta nemeza iz podzemlja in konkretna zaloga zmajev te s silovitimi napadi ob hrumeči glasbi pripravijo, da se poščiješ v bregeše, zlasti če se lotiš plezanja po njih v slogu Shadow of the Colossus. Filmsko dramatični obračuni z dinamično kamero, ki pa za razliko od toliko drugih špilov ne stavijo na sekvence QTE, se lahko dejansko kosajo s tistimi iz Dark Souls. Tako se tepe z zmajem!!! Tudi drugače se izdelek cedi od vzdušja, če se začno v katakombah iz tal vleči okostnjaki, ko se tihotapiš mimo neranljivih zverin ali če te na poti preseneti noč, iz katere prilezejo nadspake. Ej, v Dogmi so celo goblini krvoločni, grčeči in napol blazni.

Grafično je Dragon\'s Dogma zmes odličnih svetlobnih učinkov, veličastne arhitekture in impresivnih beštij, a meglenih tekstur, okornih 3D-modelov in nezanesljive gladkosti.

Če si coprnik, se z beštijami hidrinega kova ne boš ubadal neposredno, marveč boš z daljave metal napadalne in podporne uroke. Žile bodo rezali tvoji pajdaši, pawni.

Še dobro zato, da nisi sam, marveč imaš ob sebi do tri umetnopametne pomočnike, kmete (pawne), ki jim lahko okvirno ukazuješ s povelji, kot sta napadi in brani me. Če si priklopljen na splet, izbiraš med ducati kmetov, ki so jih razvili igralci z vsega sveta (multiplayerja drugače ni), v nasprotnem primeru imaš na voljo kup offlinijskih. Ko te spremljajo, debatirajo in te opozarjajo na skrivnosti, kar močno pripomore k pustolovskemu občutku, in lahko jih pošiljaš opravljat misije, da se krepijo. Temu navzlic moraš slejkoprej po nove, zato imaš vedno vtis, da si v družbi z najemniki, ne pravimi kameradi. 
Na upravljanju s pawni v bitki počiva velik del bojevalnega sistema, zlasti če se odločiš, da ne boš bojevnik, marveč čarodej ali filač s strelicami iz ozadja. Da je moštvo prej delalo na seriji Devil May Cry, se vidi po vojščakovih hitrih sekljajih in zračnih žongliranjih, ki sledijo trkanjem po ščitih za privlak sovražnikov. Sekanje kljub bloku in izmikom ni tako taktično in napredno kot v Demon's in Dark Souls, a je na nivoju. Uspeh pa je običajno velik povod za veselje, saj se celo v rutinskih srečanjih skriva zrno nevarnosti. Kaj šele, ko naletiš na pogoje, kjer je tehtnica v ravnotežju. Teh je vseeno največ.

Ta krivozobec z resnim primerom luskavice je bil srečo­ma občutljiv na magijo in rezilo. A naletel boš na take, proti katerim ne bo pomagalo nič razen bega.

Luknje v torzu
Orjaška škoda je torej, da so pustili vnemar pomembne kose igre. Prinesi-mi in ubij-to nalog je komaj kaj vrst in se začno v okviru več­du­cat­urne avanture kmalu ponavljati. In mar moram na poti do ultimativnega junaštva res iskati prebivalcem izgubljene spodnjice ter zganjati na kup garjave koze, hmm? Najeda okorni inventar, višanje statistik ob prehodu na naslednji izkustveni nivo je samodejno in hrošči so vztrajni. Grafiki niso v čast sprane teksture ter okorni modeli ljudi, katerih itak leseni govor ni usklajen s premikanjem ust. Zgodba o tem, kako ti je zmaj uk­radel srce, pa je povsem zanič. No, najbolj sem trpel ob biksajoči pameti spremljevalcev, saj se tovariši dostikrat ne znajo obrniti in imaš več dela z njihovim oživljanjem kot s tepežem. Zamisli si prizor, ko iz tal šviga mnoštvo ostudnih lovk, jaz pa, namesto da bi jih kuril, šibam med kolegi, ki so preveč zabiti, da bi blokirali. Ko se lotim bežati, pa se ne ganejo z mesta ali se zatikajo ob stebre. Ni vedno tako, a je prevečkrat.
Srce me boli, ko pomislim, kako nadmočen bi bil ta izdelek, če bi mu namenili več pozornosti. Dragon's Dogma namreč točno razume, kako frpjsko srce bije za odiranje strašanskih monstrumov, tajinstvene svetove, filigransko pripravo na obračune ... in odganjanje teme ter strahov.

Grifin je neugoden nasprotnik, ki zna napadati tako na tleh kot iz zraka, od koder se spus­ti kot topovska krogla. Obračun z njim ni pretežek, je pa razgiban in vobče dogajaški.

Dragon's Dogma
Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 228
julij 2012