IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Ghost Recon: Future Soldier
Ghost Recon: Future Soldier

Sneti izbira, kaj ima raje: duha časa, duh prešvicane podpazduhe ali Duhce.

Avtor tehnoloških srhljivk Tom Clancy za popularnost svojih knjig ni potreboval ne Hollywooda, ne iger. Je pa bilo oboje dobrodošla spremljava, s katero si si laže predstavljal kaos tankov, specialcev, tajnih agentov in futurističnih orožij. No, medtem ko so klensijevske filme skenslali, ker je Harrison preveč star, Affleck pa preveč baba, se igre pod Ubisoftovim okriljem razraščajo. Če ni Splinter Cella, pride Rainbow Six, če ni tega, prispe H.A.W.X., če izostane ta, uleti Ghost Recon. Vendar je res, da slednjega nismo videli že pet - ja, pet! - let, od Advanced Warfighterja 2. Zato ajt, v redu, bomo vzeli tegale Future Soldierja. Le ne pričakujmo preveč. Dnevi polnomastnih koman­dovščin so minili.

Oklepniki niso občutljivi na navadna orožja, a imaš vedno neko možnost, da jih razčefukaš. Na levi je rotirajoči top, ki delo opravi povsem zgledno, lahko pa jih zasuješ še z izstrelki iz granatometa.

No, ihta starega prdca ni čisto upravičena. Kjer je imel Splinter Cell: Conviction bore malo zveze s koreninami, se novi Gozdni rakun spogleduje z izročilom. Advanced Warfighter 1 in 2 sta bila na konzolah precej direktni tretjeosebni akcijadi, v katerih si kot herojski komandant Mitchell ukazoval kameradom, jim izbiral poklice, sedal za statične mitraljeze, lučal granate in nasploh radostno pucal svobodni svet ogro­ža­jočo zalego. Future Soldier ta rambizem s taktičnim pri­dihom oklesti in nanj posadi tisto, čemur so se Reco­ni sčasoma odpovedali: tiholazenje. Tako dobimo akcijsko skrivanje, 'action stealth', ki združuje resne sk­rivalnice in eksploziven rompompom nalik Modern Warfaru. Sem in tja so sicer skušali studiji Ubisoft Paris, Romania in Red Storm združiti nezdružljivo. A na splošno je Future Soldier soliden špil s kosmatimi marinskimi jajci, po zaslugi katerih si upa eksperimentirati. To je dandanes v žanru streljank, ki so postale eden bolj uravnilovskih žanrov, prej izjema kot pravilo, kar je po vseh teh letih in pri količini različnih ljudi, ki jih igrajo, žalostno. Vendar je Soldat iz drugačnega testa. Hu-a.

Mesta so deloma opustela in nafilana z vojaščino. Toda za razliko od Advanced Warfighterja 2 mimo priletijo tudi paničarski, razoglavi cvilili, ee, civili.


Ghost Recon: Donkey Kong
V bližnji prihodnosti si postavljen v vlogo štiričlanske skupine elitnih ameriških soldatov, Duhcev, z nalogo najti prasce, ki so z umazano bombo razsuli moštvo tovarišev. Med sledenjem obvezno naletiš na teroriste in zarote v državniškem vrhu, tokrat ruskem, kjer se oblikujejo nastavki za nov svetovni spopad. Klasična šundovska zgodbovna izpeljanka že itak šundovskega Clancyja, ki bi bila vredna takojšnje pozabe ...
... če ne bi bilo finega detajla. Člani ekipe so namreč veliko bolj človeški, kot je v Ghost Reconih in takih ig­rah v splošnem na­vada. Kozak, 30K, Pepper in Ghost Leader imajo zlahka prepoznavne osebnosti, ki jih podajajo skozi nenehno čvekanje. Bodisi neobvezno na poti, bodisi v vmesnih sekvencah, kjer smo priče celo "I love you, daddy!" prizoru, bodisi med dogajanjem. Ustnič­no te namreč opozarjajo, da so zagledali sovražnika, nakar jih kolega vpraša, kje, in povedo še lokacijo. "I see one." "Where?" "Three o'clock." "The­re's another. Machine gunner. Nine o'clock." Taki prijemi so iz­redno pohvalni, saj te še veliko bolj povlečejo v igro. "I feel like someone should be rolling barrels at us," je vmes pribil član moštva med vzpenjanjem po stopnicah v nebotičniku. Sezulo me je. Od takihle militarističnih šuterjev sem namreč vajen resnobnega besedičenja, ki se enostavno mora zdeti patetično celo najmanj kritičnim, in bore malo karakternega truda. Tale izdelek pa pride in me zadene ravno tam, kjer šteje - pri druščini.

Vmesne sekvence v slogu TV-poročil trpijo za voščenimi frisi. Gre pa pohvaliti begajočo kamero in pristen občutek panike uličnih množic.


Jasna in navzoča nevarnost
Da veš, kje so nasprotniki, je v Future Soldierju bist­ve­­no, saj si, če ne igraš na najnižji težavnosti, zelo ranljiv. En dobro merjen rafal, morda celo strel, in že si na tleh, kjer ranjen čakaš, da te sodelavci ozdravijo. Oziroma si mrtev. Zato ne gre brez pametnega izbiranja zaklonov, kamor se prižameš v dobro znanem 'cover systemu' iz Gears of War, z zaščiteno večino telesa pošiljaš naokoli strele in se premeščaš v adrenalinskem čepečem teku. To početi v tri krasne je moronsko, saj so krogle dejansko hitrejše od ameriš­kih komandosov, si moreš misliti. Leseni zakloni razpadajo in kamniti se krušijo, tako da ti hitro pokuka na plano kos ranljivega mesa. In če te obstreljujejo tako silno, da si zatrt, 'suppressed', se ti kamera pribli­ža in se trese, da ne vidiš nič, medtem ko okrog tebe razpada material in samo čakaš, kdaj boš fasal svinec med ušesa. Vzdušno!
Ker v neposrednih obračunih hitro storiš smrt, je marsikdaj pametno, da jih ne sprožiš. Veliko situacij se namreč začne tako, da nasprotniki ne vedo zate, in drek zadene ventilator šele, če se izdaš. Da se ne, imaš kar nekaj sredstev. Osnova so fantazijske maskirne obleke, ki tedaj, ko čepiš ali ležiš, odsevajo okolico in te delajo teže vidnega. Ne nevidnega, kar brž ugotoviš, ko se capinom približaš in te v par sekundah zaznajo. Z razumne razdalje pa ti omogočajo, da počivaš ali upokojensko španciraš na odprtem in se ti ni treba bati alarma. Druga bistvenost so utišana orožja, ki sovrage polagajo brez hrupa.
Ključ do uspeha je zato ta, da pametno izbiraš tarče - navadno tiste, ki so dovolj oddaljene od pajdašev, da ti ne bodo zaznali izginotja. Za lažje odločanje lahko označiš (tag) do tri cilje, nakar zapoveš hkratni strel in vsi bodo mrtvi popadali po tleh. Tvoji sotrpini so namreč nezgrešljivi in so nasploh povsem samostojni pri razporejanju v prostoru. Še dobro, saj jim direktno ne moreš ukazovati.

Samo Ribič, si to ti?! Če se sovražniku neopažen dovolj približaš, ga lahko s stiskom gumba šicneš v glavo in mu prestrežeš padec ali pa mu zaviješ vrat.

Zato imaš pravzaprav dvojno službo. Ena je tista, ko streljaš na lastno pest, kar je privlačno zaradi mno­ži­ce orožij, ki imajo veliko odsuna in zahtevajo pazljivo namerjanje, ter špricev krvi iz sovražnih betic. Druga pa je generalska, ko spremljevalcem ukazuješ, koga naj pokončajo. Tu te pretrese grobna tišina, v kateri tvoji hladnokrvno odstranjujejo tarče kot v kirurški, brezosebni vojni prihodnosti. Ali kot v igrici, heh.
Pri lažjem označevanju ti pomagata rentgenski pogled in clancyjevskim igralcem dobro znano vohuns­ko vozilce UAV, ki lahko leti ali se vozi. Včasih pa se na misiji znajdeš sam in te lep čas ne smejo opaziti, kar omeji tvoje klavske nagone in spomni na stare Splinter Celle. Škoda, da ne moreš skrivati trupel in da je pot skozi ves špil docela linearna. Celo do te mere, da ti igra vedno jasno označi naslednjo točko, do katere mo­raš priti. Pa da ni naprednejšega poveljevanja soborcem, kajti včasih so prav oni krivi za kažin, ker v zadnjem trenutku izgubijo strelno linijo ali je ne najdejo. In, jasno, ne pričakuj konkurenta GRAWoma s PCja, ki sta se obilno razlikovala od konzolnih verzij. Čeprav moraš biti na najvišji težavnosti previden, je ključna beseda še vedno lahkotnost.

Iz akcijad so vzeli vožnje z džipi in helikopterji, kjer šofirajo drugi, ti moraš le meriti z orožjem, ki se pregreva, in trositi na kilograme razbeljenih nabojev.

Ghost Recon: Future Soldier
Ubisoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 227
junij 2012


 
 
sorodni članki