IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Trials Evolution
Trials Evolution

Sneti se uči zen budizma za mir­nost duha. Pomaga tudi finska vodka.

Le navidez je žalostna usoda stroja za več sto ev­rov, kot je xbox 360, ki namesto fantastičnih iger za polno ceno vse pogosteje poganja nekajkrat cenejše izdelke, dobljive le skozi digitalno distribucijo na spletnem servisu Xbox Live Arcade. Močno zmanjšan pritok ekskluziv za iksškatlo izven kinectovih kaže na to, da se pozornost že seli na 'xbox 720' ali vsaj na izdaje za več sistemov. A če­prav se marsikomu toži po spektaklu in najnaprednejši grafiki, je dober špil pač dober, ne glede na platformo.
To je pred tremi leti dokazal Trials HD (Joker 194, 90), ki je bil izpeljanka zastonjske internetne igre ter njene popiljene verzije Trials 2: Second Edition. In isto velja za evolucijsko nadaljevanje. Nevoženih poti ne utira, toda zloščenost je na višku, zabavnost pa tudi. Razen takrat, ko te tako ujezi, da letijo skozi okno kontroler, pohištvo in naključni domači ljubljenec.

Takle paleta ni noben problem. Le spretno moraš odmeriti hitrost, se nagniti, prav držati motor in z občutkom speljati. Preprosto kot pasulj. Mhm.

Ven, na livade
Bistvo ostaja enako. Nadzoruješ striclja na motorju za čez drn in strn, ki se mora čimhitreje prebiti od levega do desnega konca premočrtne steze. Grafika je sicer trirazsežna in kamera se premika, a igranje teče v dveh dimenzijah. Tudi zato je nadzor preprost in nemudoma dojemljiv: plin, bremza in nagibanje motorista naprej ter nazaj. S tem je treba nervozno prevozno sredstvo v okviru delno realistične, a v interesu zabavnosti zapretiravane fizike spraviti čez mnoštvo ovir. Sem sodijo rampe, ploščadi, tobogani, prepadi, drevesna debla, eksplozivni sodi, avtobusi in še na ducate drugega.
Način igranja je tako podoben Trials HD, da nimaš težav s privajanjem, če si igral slednjega. Niti ni pretresljive svežine na vsebinskem pod­ročju, saj ne sedeš na recimo štirikolesnike ali vodne skuterje, ne uporabljaš turbo pospeškov in se ne pomeriš z raču­nalniškimi tekmeci. Samotarski mopedi, ki plezajo čez ovire, lovljenje časovnih in toč­kov­nih rekordov - kar si v ozkem okviru počel prej, v ozkem okviru počneš sedaj. Tudi zaradi tega z oceno ne bom segel previsoko, saj Trials Evo ne smrdijo zgolj po zažgani gumi, marveč po molži. Četrti del je ipak četrti del.

Večigralske dirke znajo biti izredno zabavne, vseeno pa žalujem za večjim na­borom načinov. A ne smem biti preveč zoprn, cena je daleč od polne.

A po drugi strani možati finski ustvarjalci RedLynx tega ne skrivajo, saj namen jasno izda že naslov. Nategnjenega pa se nikakor nisem počutil, med drugim zato, ker igra na XBLA stane primernih 15 evrov (1200 Microsoftovih točk). In ker gre za ultimativno izdajo privlačnega recepta. Bog namreč ni v širokih zamahih, ampak v podrobnostih.
Že v Trials HD se je videlo, kako so oblikovalci stez napredovali od pogumnih začetkov. V Evolutionu pa diplomirajo. Z odliko. Zrklo se sicer najprej ustavi na okolici, saj se je igra končno znebila zaprtih skladiščnih prostorov in se preselila na odprto. Tovarne so resda še vedno, a veliko več drviš po več vrstah puš­­ča­ve, močvirju, pristanišču in lesni žagi ter se dvig­neš visoko pod nebesni svod, kjer so obešene ozke rampe. Skačeš čez vodo in prepade, padaš v jame ter bazene kisline, pri spidiranju navzdol po skoraj navpični stezi prebiješ kocko, polno vode, nakar se og­neš elek­trični pregradi. Samo zato, da lahko z glavo pribiješ v kup eksplozivnih sodov, ki te sunejo sto metrov da­leč čez reko in vlakovno kompozicijo v cilj. Vmes okoli švigajo letala, pnejo se ognjeni zublji in nažiga rockovska glasba. Ali pa naletiš na poklon črnobeli ne­od­visnici Limbo. Čeprav pogon s tehnološkega stališča ni nič posebnega, je vtis veličasten, dočim gladkost šestdesetih sličic na sekundo nikdar ne trpi. 

Bistvena motorja sta dva: scorpion, ki je hitrejši, in phoenix, ki je okretnejši. Izbira med njima zna biti stvar miniaturnih malenkosti, ki pa na koncu štejejo.

Prdulja, ubogaj!
Nezatikanje je še kako pomembno, saj Trials Evo sčasoma postane težak kot njegova predhodna žlahta. Začetni sklopi nivojev so primerni za motorično manj sposobne, dasiravno je treba še vedno biti ne­žen z analognim petelinom, s katerim odmerjaš plin. Srednje zahtevni kompleti hočejo, da obvladaš prestavljanje dirkača na sedežu. V težkih in izvedenskih se to še okrepi in važni postanejo pristanki na zadnjem kolesu ter sposobnost vožnje po njem. Kar je spo­četka dirkačina, postane vrhunsko spretnostna platformska igra, saj je pot vse bolj razkosana in spelja­na navzgor. 
Reštarti so sicer instantni in moč je skočiti tako na začetek proge kot k nazadnje obiskani nadzorni toč­ki. Le-teh je opazno več kot prej. Prav tako je treba za bron­asto kolajno priti zgolj do konca proge, brez časovnih zahtev. S takim upokojenskim napredovanjem lahko odkleneš večino vsebine, nakar greš predelano drgnit znova in znova in znova za več odličij, ki odprejo še tisto, česar nisi videl. A od Trials Evo ima daleč največ tisti, ki je pripravljen vložiti čas in trud za mojstrstvo. To ne pomeni le zlatih medalj, am­pak preseganje rekordov prijateljev in ostalega življa. V slogu NFSjevega Autologa žive tekmece vidiš vsepovsod in si umeščen na svetovno lestvico, kjer spoznaš, da je tvoj krasni novi rezultat komaj pet­indvajsettisoči na obli. Ne le to: ko dirkaš, zraven sebe v obliki nemotečih potujočih pik vidiš posnetke najboljših voženj frendov in rivalov z XBLA. Za to ne potrebuješ zlatega računa in je veliko bolje od premikajočih se trikotnikov iz Trials HD.

Antti Ilvessuo, kreativni vodja pri RedLynxu, ima za kolerike ta nasvet: "Uči se in ne razjezi se. Če pa že se, se ne preveč." Vdih. Izdih. Zen.

V eni od podiger je treba na mostiču, privezanem na motor, čimdlje prenesti kroglo. Ni se mi zdela baš posrečena, tako kot še kaka druga ne.

Motivacije tako nikakor ne zmanjka, igra pa jo spodbuja na zelo subtilen način. Je že res, da vnovič stremi k iskanju ene same idealne poti na karseda primernem motociklu. Toda iskanje obojega je opazno širše. Proge so narejene tako spretno, da se venomer sprašuješ, če se bolj splača ta ali oni prijem ter če ne bi bil nemara boljši z drugim dvokolesnikom, ki na primer hudeje pospešuje, vendar ima slabšo končno hitrost. Iskanje večno izmikajoče se idealnosti je ob milisekundnih odločitvah in občutljivosti motorjev, ki te vržejo vznak ob le malo pretiranem dodajanju plina, težka droga, ki te kot Deluxe Ski Jump sili v nove in nove ponovitve. Je resna, a hkrati smešna, ko tvoj dečko vrešči ob letu v dolino, z betico komično-bolečinsko udarja ob trame, naleti na C4, ki ga zabriše v blazne daljave, in se pusti pokopati pod klavirjem, va­gonom ter kupom veveric.
Kajpak ne manjka večigralstvo, ki obsega tekmovanje do štirih na enem xboxu ali po netu. V njem igraš zaporedja do sedmih tekem ali turnirje - to so vnaprej določene grupe prog s skupnim časom. Namesto razdeljenega zaslona ima vsak igralec svojo linijo na stezi, da se ne butate. Premikanje ekrana spremlja vodilnega, tistega, ki preveč zaostane, pa igra samodejno prežarči k naslednjemu nadzornemu stolpiču in mu odvzame točko. Enostavno in žurersko, le prog bi lahko bilo več, saj so multiju namenjen lasten nabor, ki ni tako impresiven kot samotarski.

Ne, tu ni druge pomoči kot reštart. Dirkačev vrat zdaj ni več trd, tako da hopsanje po njem ne pride v poštev. A iznajdljivci bodo že našli kak drug trik.


Štanga v špriklah
Te pa smeh občasno mine. Je že res, da igra sedaj v tutorialskih sličicah razloži izvajanje naprednih tehnik, kot je poskok na ravni podlagi (bunny hop). Toda robustna fizika zna izgubiti tla pod nogami in ti z njo. Milimetrska preciznost pa postane sama sebi namen, ko se prebijaš skozi svinjsko zlobno nameščene prepreke in med škripanjem zob umiraš kot za stavo. Redkokateri špil me je tako razveselil in istočasno razpenil kot tale - celo še bolj kot Trials HD, kajti pogruntavščine v slogu četrturne visokospretnostne steze, kjer sem švical bolj kot pri jutranjem teku, so bolj neslana šala kot ne.
Prav tako niso triumf vse obstranske miniigre. Res so raznolike in kažejo, česa vse je z zadosti avtorske domišljije sposoben priloženi urejevalnik, kajti po osebnem zagotovilu ustvarjalcev so z njim ustvarili vse proge in minice. V njih skušaš obdržati v košari kroglo, se izstreljuješ in nato z obupanim mahedranjem umetnih kril dosegaš maksimalno daljavo, prijemaš se za trapeze, pristajaš z letečim krožnikom in se v poklonu ploščadi 'Splosion Man spremeniš v eksplozivnega dedca, ki ovire premaguje z razstreljevanjem lastnega telesa. Toda nekaj jih je le malo predrugačenih glede na HD in določene so res neposrečene, na primer ono zoprno spuščanje s smučmi v dolino.

Ploščadna podigra, v kateri skačeš z eksplodiranjem možiclja, ni naključje. Trials Evo se proti koncu dejansko zdijo kot platformski špil z motorjem.

Evokacija radosti
Kljub temu pa špil ni prav dosti oddaljen od devetdesetice. V večini pogledov ga zmaga, pri čemer se sploh nisem dotaknil preprostega, zmogljivega urejevalnika s skupnim odlagališčem za domače umotvore z glasovanjem ljudstva (to je manjkalo inačici HD), kjer je že na stotine garažnih izdelkov. Posebej bi mogel opevati še superiorno vrednost za denar, kajti za 15 bruseljskih dobiš petdeset izvrstnih prog, ki omogočajo ure in ure predrkavanja, minice, turnirje, večigralstvo in v sredico zapiknjeno tekmovalnost. Ampak mi ni treba, kajti taki so Trials. Evo.

Tako odbite proge so del osnovnega paketa. DLCja še niso začrtali, a po moje ne bo umanjkal glede na to, kako uspešen je špil, in na dodatke za Trials HD.

Trials Evolution
Redlynx / Ubisoft za xbox 360
objavljeno: Joker 226
maj 2012

87
okvirčki:

Alternativa