IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Naughty Bear
Naughty Bear

Nekateri pobijajo ljudi, drugi mačke, Aggressor pa plišaste medvedke.

Plišasta bitjeca iz otroških risank so sinonim za igrivo prisrčnost in nežno toplino. Njihov svet je brez tegob vsakdana in idealno pribežališče za naukov iščočo otroško dušo. Kot nalašč torej, da se ga v izprijeni ciničnosti izrodi v moro, nedolžne prebivalce pa izpostavi krvoločnemu zlu. Ki ni prišlo od zunaj, marveč je prav tako prebivalec te zaplate domišljije: plišasti medvedek Naughty. A kdor je ob naslovu pričakoval, da bo z rjavim kosmatincem lovil prestrašene otroke, bo razočaran. Naj gre na 4chan obiskat pedobeara. Tole tu ni 'tiste' vrste nagajivi med­vedek, temveč je bolj podobno situaciji, ko bi se enemu od telebajskov strgalo in bi poklal vse ostale.

"Kakšna zadnja želja?" "MMBLHLLLBLLM!!" "Jebiga, nič te ne razumem, ajde." *BANG!*

Vidite rdečo reč pod medvedkovo taco? To je mina, ki jo bo razneslo, ker se bo prestopil zaradi brce v medtačje.

Zakaj se Naughtyju tako rado scufa ob najmanjšem žokljaju, ne izvemo. Moja teorija je, da so ga silili poslušati Justina Bieberja, kar pojasni obgrizen uhelj in scarfacovsko brazgotino na obrazu. Ali pa je bil v Vietnamu? Naš medo je stereotipni samotar, kakršnim gredo v ameriških slasherjih najstniki metat kamne v šipe, zaradi česar jih nato pokončajo z motorko in si iz njihove kože ustrojijo plašč. Tudi on je na otoku, kjer se neizrekljivosti godijo, nepriljubljen osebek, ki ga nihče noče povabiti na rojstnodnevne zabave. Zato se povabi sam. S sekiro v šapi.
Morilski pohod po otoku je razdeljen na sedem epizod s po ne­kaj podpoglavji. Povezano pripoved je zaman iskati, saj se vsaka epizoda začne s sebi lastno, povsem banalno zamero psihotičnega medveda. Na primer, da mu sosed skozi okno ka­že osle, zaradi česar mora poginiti najbolj krute smrti, z njim pa za preventivno še familja, vsi prijatelji in njegova WC-račka. Poglavja so sestavljena iz ozemelj, posejanih z lič­nimi barvitimi hi­ši­ca­mi in prijaznimi ptič­ki, ki jih lahko za toč­ke poteptamo v skoraj enako prijazno žolco. Oko­li tretjeosebno kolo­vratimo s svojim psiho medožderom in moramo do­ločeno količino nič hudega slutečih prebivalcev sp­ra­­viti v večna lovišča.

Na prigodah nas vselej spremlja glas pripovedovalca. Ta bi rad izpadel psihotičen, v resnici je pa samo patetičen.

To ni problem, saj vsenaokoli ležijo sekire, kiji, ma­če­te (resno, mačete?), katane, pasti in pištole. Pa tak ot­roški svet. Naše prav tako medvedje tar­če imajo raznolike osebnosti in čeprav jih veliko ob uzretju sekire skuša panično podurhati, se najdejo take, ki poprimejo za rezilo in se nam postavijo po robu. Toda boj je žal nad­­vse plitek in ne predstavlja izziva. Mlatimo z enim knofom, kar poskrbi za skorajda vse, in celo policija je komaj nevarna. Ja, če uspe ka­teremu od pu­havcev zbežati ali poklicati na pomoč, dobimo za vrat pli­šas­te št­rumfe, ki pa prihajajo eden po eden in s ča­som ne večajo pritiska kot v GTAju.
Poanta igre je nam­reč v tem, na kakšen na­čin se nekoga odkrižamo. Poleg štihanja lahko žr­t­ve prestra­ši­mo: iz gozda, kjer se potuhnemo, se jim pritihotapimo za hrbet in jih kriče spoznamo s svojim prelestnim raz­brazdanim frisom. Medoti se vznemirijo tudi, če vidijo trpeti sokrajane ali se ujamejo v nastavljene pasti. Posebej velik BU! nam us­pe, ako nebog­lje­nce prej zamotimo, denimo s popravilom pokvarjene naprave. S terorjem je moč žrtev spraviti v samomorilsko stanje, kar je največji dosežek zblojenosti. To in pa usmrtitve ranjenih bitjec, ki se plazijo po tleh in prosijo usmiljenja. Seveda jih ne uslišimo (itak jih ne moremo), temveč jim glavo s kijem spremenimo v krožnik ali z mače­to pokukamo v drobovje. Ras pa je, da nasilje ostane na ravni gest in mimike, saj namesto krvi okoli frčijo kosmi vate. Rajanje s sekiro je bolj komično kot resno, takenako pokončanja. Drugače špil najbrž ne bi nikdar izšel zaradi pretresenosti cenzorjev.

Množilnik točk ob vrhu zaslona je neusmiljen in se urno spušča. Če hočemo odkleniti več vsebine, je treba hiteti.

Dogajancija je sprva zaradi svoje novitetne izrojenosti kar zabavna. Toda problem je, da po poglavju ali dveh vidiš skorajda vse. Ne le, kar se tiče videza in enolične okolice, ampak igralno. Naughty Bear namreč ne razvije začetne premise in hitro zapade v duhamornost. Vsako poglavje je podvrženo podobnemu zapletu in ena­kemu odstranjevanju življa. Mehanika ostane plitva in iniciative za pedantne umore po tem, ko smo že videli ne baš dolg spisek usmrtitev, ni več. Čeprav se znajo žrtve recimo zabarikadirati v hiše, jih je čisto preveč enostavno pokončati. V med nam hodi še lesen nadzor brez pritiskanja ob zidove, kar bi pri tiholazenju nadvse sedlo. Višek nesmisla pa je osredotočenost na zbiranje pik. Za vsako akcijo dobimo točke, skaterimi odklepamo stopnje in dodatno opremo, ki psihotika napravi moč­nejšega. Toda množilnik točk se spušča, če ne počnemo ničesar, kar nas sili v hitrost, to pa je v popolnem nasprotju z vzdušnejšim zalezovanjem! Hkrati nas peha v razbijanje vseh mogočih predmetov na kartah, kar takisto prinaša točke - in je sitno zaradi neoptimalnega nadzora. Pobijanje bitij je tako zvedeno na dolgočasno zbiranje punktov, s čimer se šokantnost izživljanja nad ničesar krivim plišastim prebivalstvom dodatno porazgubi. Je privlačnejše tekmovalno internetno večigralstvo (razdeljenega zaslona ni)? Načinov je tu več in poleg deathmatcha vključujejo takega, kjer je eden od špilavcev psihomedo, ostali pa bežijo. A posebnega truda ni vredno in kaj dosti soigralcev na Livu ne boste našli. 
Naughty Bear bi lahko bil mno­go več, a očitno pri avtorjih ni bilo zadosti domišljije. Malo se nasmejiš in se kako urico zabavaš, lahko ga podtakneš sosedovemu malčku za lulz ali dva, to je pa tudi vse.

Uzremo kar dosti različnih kosmatincev, tudi zombije, robote in aliene. Toda vsi padejo po istem kopitu.

Naughty Bear
Artificial Mind / 505 Games za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 206
september 2010

49