IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Rayman Origins
Rayman Origins

Sneti se od ginjenosti stopi v lužico. Posrebajo jo Lumi, ki pojejo

Kaj boš igral za praznike? Boš, tako kot veli narodna folklora, sekljal orke, polagal teroriste, tiščal gas na avtih in filal gole? Ali pa si bodeš snel plašnice in se ozrl čez plot, kjer rešene masovnega plevela odganjajo najlepše mladike? Tovrstno širjenje obzorij sila priporočam, saj lahko na neshojenih poteh srečaš izgubljenega notranjega otroka, ki je cmeraje ušel pred hruščem 'resnih' iger.
Ga vidiš? Ja, za tistim grmom čemi. Ne bo pomagalo, če mu le pomahaš, saj ne mara odrobljenih glav ter preluknjanih trebuhov. A daj mu vedeti, da imaš nekaj krasnega, pisanega, zabavnega, nedolžnega in pravičnega, in pritekel bo, da se bo kar spotikal čez škrice. Denimo Raymančka.

Sijajni dizajn še posebej zasije na nivojih, kjer s skakanjem po bobnih in ptičjih kljunih deloma ustvarjaš glasbo!


Smrt smrčadi!
Zgodbe ni dosti, a tisto, kar je, je očarljivo. Rayman s kolegi počiva na Sanjski jasi in banda smrči v ritmu, da strašna muzika odmeva daleč naokoli. Tja do zgubane starke iz dežele živih mrtvecev, ki ji gre nočni šundr tako na cirozna jetra, da popeni. Nad druščino pošlje spake, ki naokoli razmečejo tako počivalce in prijazne rožnate friske Electoone kot bitja čiste svetlobe Lume ter pojoče nimfe. Na Žarku je, da jih reši.

Igranje v družbi je lahko brezglava norišnica, toda če obstaja želja po končanju nivoja, je treba sodelovati. Zlasti je to pomembno na kasnejših stopnjah, ki so veliko bolj taktični od štartnih.

To je brezuda žvau počela že v svojih prejšnjih skakalnih odpravah, katerih dotok pa se je ustavil, ko so krmilo Ubijeve barke zasedli nori zaveci, raving rabbids. Ironično so se ti najprej pojavili prav ob Raymanu, nakar so ga med zmešanim vpitjem “AAAAARR!” izrinili. Zato velike Rajkove igre nismo videli že pet let od Hoodlums' Revenge za game boy advance, na veliki napravi pa celo osem let, kolikor je minilo od Hoodlum Havoca za PC in PS2.
Se je čakanje splačalo? Oja. Edini zameri sta omenjeni manko poštene štorije in dejstvo, da igra ne utira novih poti. Rayman Origins je pač klasična, od strani gledana dvorazsežna ploščadna arkada po regelcih žanra. Tu ni velikih svetov, po katerih bi neprekinjeno vandral, ključnih inovacij in megalomanskih, izvenserijskih potez, kakršne je Miyamoto potegnil v vesoljskih Super Mario Galaxyjih. A ples, ki ga Rayman zapleše na shojenih poteh, je kljub temu rumba, ki se ji ni moč upreti.

Electooni so ujeti v kletkah, ki jih ne moreš odpreti, dokler se ne znebiš vseh sovražnikov na zaslonu. Kako jih eliminirati, je igrica v igri.


Pok pokljadi!
Cilj je enostaven: priti z levega na desni kraj st­opnje in vmes pobirati Lume, ki opravljajo vlogo kovan­cev iz Maria ter Sonica. Več Lumov kot imaš na kon­cu, več Electoonov dobiš, osvobajaš pa jih tudi vmes, če najdeš skrita vrata. Electooni so pomembni, saj odpirajo dostop do posebnih nivojev, kjer se zadiha­no podiš za bežečo skrinjo. Če jo uloviš, dobiš enega od rdečih zob, ki omogočijo dostop do posebnih pod­zemnih nivojev. Da zbereš vseh deset, moraš biti do­ber in ta prizorišča nikakor niso za platformske začetnike.
Rayman neprevidnemu in nespretnemu zavda tudi že prej. Osnova je sicer dokaj lahka, a ko po par urah pri­deš skozi temeljnih osem tematskih svetov, se odprejo alternativne verzije le-teh, kjer je treba za orenk nabirko robe pokazati več skakalnega znanja. Kaj še­le, ko odklepaš in prečiš podzemske odre. Takisto mo­raš dodobra uporabljati veščine, ki jih Rayman sp­roti odklepa po zgledu prvenca - mlatenje, lebdenje z rotirajočimi uhlji, plavanje, samodejno poma­njše­va­nje pri sifonastih odprtinah in tek po zidovih ter stropih.

Šefi, ki jih je največ v drugi polovici, imajo po tri faze, a so daleč od rutinskih. Vsaka faza spremeni obnašanje in zahteva prilagoditev.

Nič novega, boš rekel, in res ni. Nepretresljiva je tudi izbira vrst okolice, kot so ledena, ognjena, morska in orientalska, ter nekam kilav je nabor zvečine statičnih sov­ražničkov, ki ne obsega dosti več od razburjenih upokojenk, rib s harpunami, jeznih ptičev in črnih zdrizev. A po drugi strani neprijateljčki niso tako važni kot v streljankah, marveč so bolj še ena vrsta platformskih ovir. Pretežno okoljsko že-videnost pa silno ublaži fantastična podoba, ki s HD-ost­rino, barvitostjo in odlično animacijo slehernega gib­lji­vega dela iz Origins naredi vizualno krasoto. Že opazo­vati samega junaka je pravo veselje in da je 2D mr­tev, lahko ob temle remek delu z ogromno lastne oseb­nosti trdi le slepec. Vtis dopolnjuje srčna, izvirna glasba, ki se giblje med havajskimi brenkali, deškim petjem, kantrijem ter džezom.

Špil ima minifetiš na Angry Birds – v enem od reševanj Electoonov se med barabice izstreliš s fračo, s komarjem pa sklatiš tole perjad.

Preizkusil sem tudi inačico za wii. Čeprav ta ni HD, je igralno, vsebinsko, barvitno in animacijsko na istem nivoju.


Rayman Origins
Ubisoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 221
december 2011

90
okvirčki:

Prejman