IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Catherine
Catherine

Sneti, pav in jezuit najdejo dve Katarini in 666 blokov.


Nisem dal skozi tako malo iger, pri katerih sem si rekel, no, tole bi pa raje gledal kot špilal. Catherine, odbita japanska mešanica ljubezenskega animeja in arkadne miselnice, sodi mednje. Na eni strani so čudoviti risani prizori, ki so jih animirali v priznanem tokijskem Studiu 4°C, odlično vzdušje in odrasla metaforika. Na drugi pa marsikdaj nespretno skovani in frustrirajoči igralni deli.

Kljub razkrečeni bjondini na promo materialih in takimle kadrom direktnega seksa ni. Bliže pride film Another Take on Catherine. Guglaj.



O Vinku
Igra, ki v Evropi izide koncem oktobra, te odene v ponošene cote tridesetletnega Vincenta. Tipček je programer in neškod­ljiv prijaznež, a hkrati neodgovorno dete, ki se noče soočiti z realnostjo. Ima resno punco, Katherine, ki bi se rada poročila in imela otroke. A naš Vinko ne misli na rinko, marveč na to, kako bi čimmanj spreminjal obstoječe stanje in ga bandal s kolegi. Toda pride dan, ko se izkaže, da je Katherine noseča, po enem od nočnih popivanj pa se Vincenc zbudi ob svetlolasi, hotni joškači, ki se je zatreskala vanj. Ime ji je, glej glej, Catherine. Morda zaradi C-košarice, he he. 
Obe Katki mu ne data miru, saj od njega hočeta resno zvezo. To vodi v komične situacije, ki pa imajo za protiutež srhljivost. Širom mesta namreč crkavajo mladi moški – najdejo jih zjutraj, otrple v posteljah, s strašljivim izrazom na obrazu. Bojda so padli v sanjah in zato umrli v resničnosti. In Cene kmalu spozna, da je nekaj na tem, saj začne more doživljati še sam. V njih pleza po stolpih, sestavljenih iz blokov, in če prevečkrat cepne v prepad, se mu zgodi isto kot omenjenim nesrečnežem.

Nivoji premikanja kock so večplastni. Med njimi v čudni cerkvi govoriš z ovcami, ki ti v filmčkih kažejo nove načine pehanja kvadrov.



O blokih
Kleč je v potiskanju kvadratnih blokov (se spomniš Sokobana?) po navpičnem vodnjaku, da lahko plezaš po njih in tako dosežeš izhod na vrhu. V glavnem jih rineš levo in desno, včasih pa jih poteguješ iz ozad­ne ravnine ali jih potisneš vanjo. Bloki ubogajo svojstvene zakone, saj ne padejo, če­p­rav pod njimi ni podlage, dokler se z vsaj enim robom stikajo s kakim drugim blokom. To omogoča nenavadno telovadbo z njimi, ko jih porivaš v praznino ali izvajaš manevre, ki se režijo gravitaciji. 
No, finta ni toliko v premišljanju in eksperimentiranju kot v hitrosti ter intuiciji, saj čas neusmiljeno teče. Če predolgo omahuješ, te dohiti rušeče se dno in je po tebi. Takisto ti spodrsne na ledenih blokih, sprešajo te padajoči, razmonitirajo eksplozivni in preluk­njajo taki z ostmi. Tempo je neusmiljen in za pogibel zadošča najmanjša napakica. 

Podobe so nenavadna mešanica zahodnjaškega (plavookci) in japonskega (nizke mizice, restavracije), tako da se počutiš kot v speštanem svetu.

Te ni težko narediti. Lik je trzajoč, nadzor pa dostikrat zatežen in neprecizen, saj pogosto storiš nekaj, česar nisi želel. Pri tem je preglednost slaba, saj je sukanje kamere omejeno, špil pa ti menjava smer premikanja glede na to, na kateri stranici bloka si. Puzle nimajo le ene rešitve, a idealno stezo do vrha najdeš le z veliko crkoti. Kljub temu so nadzorne točke daleč vsaksebi in življenj imaš dovolj le na najnižji zahtevnosti. 
Pravzaprav ne izbiraš toliko težavnosti kot zoprnost. Na easy (ali very easy, kar vklopiš s tiščanjem gumba select v glavnem meniju) je igra znosna, na višjih pa je tečna kot baba z menstro. Slepih ulic in prilik za zafrknjenje je kolikor hočeš, zato dogajanje neprestano sučeš nazaj, kar moti potek. Najbolj je veselo, ko te od spodaj lovi šef. Če te ujame, te koj ugonobi, za nameček pa nadte kliče neprilike v slogu ledenega dežja. Za ekstra škripanje zob v županskih obračunih poskrbi redno padanje gladkosti.

Potiskalne uganke poleg ostalega definitivno krasi premalo razgibanosti. Je pa kul, da te od spodaj lovi zmutiran dojenček ali krvava nevesta.



O smislu
Nekateri nivoji so kul, a slejkoprej naletiš na oster porast težavnosti in pasažo serijs­kega umiranja, ob katerih moraš zbrati ves kisik v eni točki, da ploščka z igro ne uporabiš za frizbi. Kar je škoda, saj je izven tega Catherine pravi risani film japonskih korenin s profesionalno, animejsko stilizirano 3D-animacijo, doživeto govorjenim tekstom, fino štorijo in kupom prispodob. 
Po vsaki končani mori s potiskanjem blokov si deležen dolgih animiranih sekvenc Ceneta v raznih situacijah, od pazljivo cenzuriranega seksa prek čveka z babami do žlampanja s prijateljčki v lokalni krčmi. Po slednji se sprehajaš, debatiraš s folkom, preverjaš esemese na mobilcu, nabijaš džu­boks in igraš avtomat Motovilka. A to ni tako važno kot izbiranje 'zlobnih' in 'dobrih' odgovorov na vprašanja ali odločitev v situacijah, ki določajo Vincencovo obnašanje v neinteraktivnih sekvencah in peljejo do enega od osmih koncev. V enem si ustvariš družino, v drugem postaneš zlodjevski šef harema s Catherine kot madame bjač. 
Zaradi tega vnovična preigravanja niso izključena. Posebej zato, ker zlati kipci, ki oz­načujejo izvrstno rešitev nivojev, omogočajo preskakovanje rinjenja blokov (če si pridobiš vse na težavnosti normal). In zato, ker je povest večplastna ter ima odraslemu, ki ima angleščino v mezincu, dosti za povedati o maminih sinčkih, ki ne marajo odrasti, in ženskah, ki iščejo varnost, do­čim je rinjenje blokov metafora za premagovanje ovir v življenju. A človek bi imel od vsega skupaj več, če bi bila Catherine obi­čajna risanka, ne mešanica z neposre­če­nim miselnim igranjem. 

V baru igraš tale avtomat, prisoten pa je tudi tekmovalni modus za dva na isti konzoli. Seveda ga je treba odkleniti s končanjem igre. Le čemu?!

 

Catherine
Atlus Persona Team za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 219
oktober 2011

60