IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » H.A.W.X. 2
H.A.W.X. 2

Sneti potrdi vtise središčnih medijev, da je vojna postala kot videoigra.

S vojčas, zlasti v osemdesetih in delno še v devetdesetih, so bila moderna bojna letala predmet občudovanja & poželenja. Kdor se je količkaj pobliže zanimal za vojskovanje – in v času hladne vojne takih ni bilo malo –, je častil letalstvo kot udarno silo, ki bi v morebitnem spopadu najbolj prevesila jeziček na tehtnici. Ker sta se tako zahodni kot vzhodni blok zavedala moči aviacije, sta vanjo vlagala ogromna sredstva, kar se je odrazilo na širokem naboru modelov in stalnem pritoku novih, naprednejših, ubojitejših strojev. Staroverska krilateža F-4 in MIG-21 iz vietnamske vojne so nadomestili F-16 falcon, MIG-29, F/A-18 interceptor, SU-27 flanker, F-14 tomcat, A-10 thunderbolt in podobni. Še v Jugi smo imeli sokole in orle ter bili nanje ponosni. Epske letalne sposobnosti, silno oborožitev in prelestne oblike nebes­nih puščic so opevali filmi, kot sta bila Top Gun in Iron Eagle, zaradi katerih jih je poznala tudi splošna publika. Od zgodnjih dni računalništva so bile takisto priljubljene igre, v katerih je treba vojskovalno pilotirati.

Pogledi so izza riti, iz kabine brez armature in z njo. V kokpitu ne moreš pogledati dol, pa tudi drugače letala niso izrisana fantastično podrobno.

Zdaj je drugače. Hladne vojne ni več, pilotska služba je izgubila nekaj bleska in splošni vrišč okrog bojne aviacije se je polegel. Tudi v špilih vse redkeje sedamo v kabine letečnežev, saj nas avtorji raje dajejo v kožo talnih soldatov. Če že dobimo velik naslov, pa je bodisi iz kake butične ruske hiše, bodisi dodobra poarkaden ter spektakularen, da prija vsakdanjemu igralcu. Tak je bil prvi HAWX (Joker 189, 66) in dvojka nedeljske formule ne opušča. 
Ker sta v celotnem naslovu igre besedi Tom Clancy's, s štorijalnega vidika vemo, kaj lahko pričakujemo: poenostavljen vojaški triler, ki daje izgovor za rešetanje. V bližnji prihodnosti svetovni red ogrozijo ruski separatisti, ki se namenijo ukrasti jedrske izstrelke. Izmenjaje nastopimo v vlogah ameriškega, moskovskega in britanskega pilota, ki jih nadrejeni zadegajo v ta golaž. Vsak začne na svojem koncu, a niti se spletejo in proti koncu približno deveturne enoigralske kampanje ustvarijo gobelin s prizorom jedrske kape, laserskih žarkov z neba in propada civilizacije. Z nekaterih vidikov je pripoved idiotski opilek zgodbic s CNNa, z drugih pa ponudi skodelico metaforične vrednosti in sivinskih območij, kjer Ameri in njihovi simpatizerji v Kremlju niso nujno gud gajz. Žal so osebe enorazsežne in zaman pričakuješ kameradenje v slogu Strike Commanderja. Se pa fabula vklaplja v širši clancyjevski univerzum. Ko recimo varuješ umik soldatov na tleh, se ti zdi, da si taiste nadzoroval v enem od Ghost Reconov. Kul. 
Igralno je HAWX 2 strup za vsakogar, ki joče za simulacijskimi prvinami, saj gre za čistokrvno arkado. S stališča letalnih sposobnosti med frčevci ni posebnih razlik, zato imaš občutek šofiranja podobne vesoljske ladje ne glede na to, ali sediš v F-16, F-35, F-22, eurofighterju, A-10, harrierju ali SU-27. Zato se niti ne sekiraš, ker v kampanji ne moreš izbirati, katero letalo boš povedel nad robavse. Nekaj več samosvojosti je pri oborožitvi, saj določene mašine nosijo samo rakete zrak-zrak, druge še zrak-zemlja, tretje vodene bombe in četrte večje izstrelke, ki jih moraš do cilja popeljati lastnoročno. Kajpak izdelek ne vidi težave v tem, da ti pod krila natrpa po trideset ali štirideset raket, niti ne izreže assisted moda iz enice, ki te prestavi v oddaljen pogled za še lažje izvajanje divjih akrobacij. Takisto je prisoten sistem ERS (Enhanced Reality System), ki ti lahko na zaslon v ključnih trenutkih nariše navidezen koridor in te z njim za roko popelje do nekaterih ciljev.  

Če te bodo preveč razsuvali, boš bržda rad sprejel znižanje težavnosti, ki ga igra predlaga vsake toliko. Je pa treba potem misijo začeti znova.

HAWX 2 namreč želi, da ga končaš in da se imaš pri tem prešvicano fino. To pokaže z obiljem prijazno razporejenih nadzornih točk v sicer kar dolgih nalogah, ki znajo trajati po pol ure in več. Kakor tudi s tremi težavnostnimi stopnjami, katerih razpon zajame tako ljudi z dvema levima udoma kot stare mačke. Zlasti pa s praktično nenehnim adrenalinom, ki špriclja iz dvajseterice linearno nanizanih misij. Te sicer niso umeščene v dinamično okolje, kjer bi lahko stalno izbiral med več cilji in kjer bi se fronta premikala glede na akcije umetnopametnih enot. Če nisi Rus, nisi dovolj premaknjen, da bi šel kaj takega programirat, hehe. Koncept je bolj običajen, z zaporedoma nanizanimi cilji in brez svobode, kar zna vznejevoljiti zahtevnejše in naveličance. 
A po drugi strani je v tej klasični zasnovi moč najti dosti luštnega. Zdaj hočejo neprijatelji prerešetati vlak, nato braniš skupino ladij pred potopitvijo ali preprečuješ vpad oklepnikov v metropolo. Zdaj mitraljiraš bunkerje v gorskih stenah, nato brez orožij vijugaš po kanjonu ali s polnim plinom drviš proti grozeči skupini bombnikov. Špil ti da mir le toliko, da vdihneš med ostro tempiranimi valovi sovražnih letal, ki se marsikdaj prekrivajo z uničevanjem talnih in morskih ciljev, kot so tanki, premično topništvo, frigate in patruljni čolni. Za nameček si omejen s časom ali energijo prijateljskih enot, ki napadajo sovražno postojanko ali se prebijajo skozi ognjeno baražo. Marsikdaj se je treba odločiti, kaj boš najprej storil, in če nisi dovolj hiter ali uspešen, te uničijo ali pa ti razsujejo varovance. Tvoji komandosi gredo denimo nad naftno ploš­čad in če se ne znebiš helikopterjev KA-50, ki jih direktno ogrožajo, marveč greš nad križarke, bo odprave hitro konec. 

Na sporedu so tudi nočne misije, kjer z F-35 ali A-10 (na sliki) demoliraš elektrarne in druge ključne objekte na tleh. Leteti nad flakom ni zdravo.

H.A.W.X. 2
Ubisoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 206
september 2010

78