IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Fight Night Champion
Fight Night Champion

Sneti gre na zmenek s trojnim kompliciranim zlomom lobanjskega dna.

Največja odlika in prelomnost boksa Fight Night Champion, ki bi se lahko zlahka klicala Fight Night Round 5, je štorijalni način. Predlani julija sem se v opisu štirice (Joker 192, 87) vprašal, "ali bomo kdaj videli Zgodbo o boksarju v igralni obliki?", in evo je. V modusu champion spremljamo temnopoltega mladeniča Andreja Bishopa na poti k naslovu prvaka. Na rajži sicer naleti na vse klišeje iz boksarskih filmov, od modrega starega trenerja prek pokvarjenega promotorja in luštne joškotreske do mašini podobnega ultimativnega sovraga. Toda pripoved vseeno izpade dobro zaradi lepo animiranih in profesonalno re­ži­ra­nih vmesnih sekvenc z odličnim govorom – ter občutka novosti. Mis­lim, da česa takega v športnih ig­rah še nismo videli.

Podoba je temačnejša in kri zna oškropiti bele hlačke. Zato in zaradi 'odrasle' štorije ima igra dejansko oznako 16+, čeprav je športščina.

Takisto je pot pohvalno razgibana, saj fajtamo v amaterski in profesionalni ligi ter v zaporu, igra pa nam stalno zadaja posebne pogoje. Zdaj imamo razsuto eno roko in je treba zmagati z drugo, sodnik je baraba, krvavi nam oko. Nasprotniki so temu primerni – eden je divje napadalen, drugi udarce prefrigano izbira, tretji je podoben vlakovni kompoziciji. Tako nas FNC uči različnih pristopov. 
Res škoda, da EA Canada na koncu pripovedi sami vržejo brisačo v ring. Ko po kakih petih urah truda na tretji od štirih težavnosti naletimo na šefa, ki je večji, hitrejši, korpulentnejši in močnejši od nas, je spopad z njim garaški, brezzvezen ter vse prej kot zabaven. Razumem tipa, ki je raztreščil plošček z igro in fotko objavil na netu. Le kanec hladnokrvnosti premalo in te ima, da bi storil isto.

'Šampionska' kamera zna komu povzročiti gla­vobol za­radi tresenja in nagibanja, dočim so z za­meg­lje­vanjem malo pretiravali. Krasen pa je komentar dveh EPSNjevih kerlcev, ki vesta, o čem govorita.


Leti kot metulj
Po nosu jih boš kajpak slejkoprej dobil tudi v drugem osrednjem na­či­nu, legacy, kjer narediš lastnega boksarja in se ga lotiš izboljše­va­ti v nizu borb z umetno pametjo. Tipč­ku določiš zunanjost in kategorijo ter začetne statistike, nakar za zma­ge dobivaš izkušnje, s katerimi se krepiš. V primerjavi s kariero v Round 4 posebnih izboljšav ni, če­prav ovitek špila vpije, da jih je kup. Ja, miniigre so osvežene in sre­čaš nad petdeset licenčnih borcev iz mnogih dob ter kategorij, od Tysona in Alija prek Klitčka do Foremana, Frazierja, Pacqua­ia in Holyfielda. Zavec manjka, ker ni še nikomur odgriznil uhlja. A na splošno je moja kariera potekala slično oni iz štirice in čeprav ji ne očitam privlačnosti, dolgotrajnosti in solidne pame­ti, je očitno, da ni fasala levjega deleža pozornosti ustvarjalcev. Menedžer recimo še vedno ne morem postati in vnovič manjkajo boksarke. Edine babe so dolgonogice med rundami. 

Boksarji so zelo lepo animirani, nevidna pregrada, ki jih je delila do Round 3, je stvar preteklosti, in frisi še vedno migotajo, ko srečajo rokavico. Kot bi rekli v Bulletstormu: “Hey face, meet fist!”

Viharnih razlik ni niti v igranju. Šur, nadzorno shemo so prenovili, tako da so gibi desne gobice (moč je uporabljati tudi gumbe, čeprav niso enakovredni) manj kompleksni. Prej si moral za silovitejši udarec stick recimo popeljati od diagonalno dol do gor, sedaj zadostujejo kratki premiki. Takisto poenostavljen je blok, saj gumb zgolj pritiskaš ali tiščiš in že igra udarce prestreza samodejno, medtem ko je bilo treba v Round 4 skrbeti za nizko ter visoko obrambo. Toda igranje je v jedru podobno kot prej, dočim mi našteti popreproščenosti nista všeč, saj botrujeta bolj neurejenemu in divjemu mlatenju. Je že res, da je treba biti previden, saj so protiudarci močni in jo mimogrede kasiraš tako, da padeš po tleh brez možnosti, da bi se pobral. Vzdržljivost (stamina) hitro pada in če si zadihan, si neučinkovit, medtem ko trdnost bloka pada skladno z dolžino držanja, tako da brez taktike ne gre. Svojevrstna izkušnja je maratonsko zmagati v dvanajsti rundi, ker si imel kanec stamine več kot nasprotnik, sploh po vseh japonskih pretepačinah tipa Marvel vs. Capcom 3, ki sledijo drugačnim smernicam. A nesmiselno si je metati pesek v oči, da EA Canada tega niso udejanjili zato, da bi igro približali glupim ameriškim masam, ki umrejo od truda & dolgčasa, če je ukaz za aperkat zapletenejši od 'dol'.

V ringu je tudi sodnik, kar prispeva k vzdušju. Je pa to včasih tudi zoprno, saj zna s svojo korpulentnostjo zakriti pogled na dogajanje.


Pikaj kot čebela
Dosti časa boš bržda preživel v multiplayerskih obra­ču­nih na eni konzoli ali po internetu. Na spletu akcija pretežno teče gladko, zaznal pa sem probleme s protiudarci (counterpunchi), ki se mi zdijo pretirano efektivni. To je skregano s kontrolami, ki so zdaj tako simpl, da v nasprotnika z gobicodrkom mimogrede spustiš dolgo kombinacijo. Kar posledično pelje do borb, polnih bodisi norega mahanja, bodisi cvikanja pred silnimi counterji. V Round 4 sem se imel lepše. 
Na netu lahko uporabiš lastnega ali licenčnega boksarja ter z linije dolpotegneš kreacije skupnosti. Udeležiš se nerangiranih in rangiranih fajtov, sodeluješ v borbah za internetni pas in osnuješ ali se pridružiš navidezni telovadnici, ki deluje nekako tako kot cehi v MMOjih. Nabor možnosti je spodoben in čeprav bogatinski folk izkorišča možnost kupovanja izkušenj za pravi denar, na vsemreži čaka resnični preizkus tvojih spretnosti v 'sladki znanosti'. Koliko boš v igranju užival glede na Round 4, katerega borilni sistem je po mojem boljši kot v FNCju, je pa drugo vprašanje. 

V FNC ne boksaš le v običajnem ringu, marveč tudi v zaporniškem, kjer te hočejo nagarbati takile mačistično rasistični ksihti. Nič kaj športni niso in v bistvu sem si želel, da bi ta del fabule trajal dlje.

Fight Night Champion
EA Canada / EA za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 212
marec 2011

76