IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Bionic Commando Rearmed 2
Bionic Commando Rearmed 2

Misfit z bionično roko demonstrira demokracijo tropskemu diktatorju.

Nekateri špili imajo to 'srečo', da si jih določen krog špilavcev intimno vzame za svoje. Nadaljevanje dolpotegljivega, od strani gledanega platformerja Bionic Commando Rearmed (J182, 78), kjer si med strelskim raziskovanjem namesto skoka uporabljal bionično roko in kavelj na njej, je že eden takih. Fanfantje so namreč zagnali vik in krik v trenutku, ko je Capcom oznanil, da se bo lahko lik sedaj dejansko odrinil s tal. Bogoskrunsko!

Pri drugem fajtu s šefetino na levi se zaradi množice efektov novega grafičnega pogona zgodi konkreten padec števila sličic na sekundo. Ne tako hud, da bi boja ne mogli končati, a vendarle. V tolažbo je edinole dejstvo, da se igra drugače premika vzorno.

Poganstvo
Kot prej se s kavljasto okončino še vedno potegnemo na višje ploščadi in švigamo po levelih. Pravzaprav lahko odigramo špil brez ene same uporabe te­ga novega, 'navadnega', nekam kratkega skoka. A preč­ka­nje vsake (naj)manjše luknje in ubadanje s sodi nista več mukotrpni opravili, kot sta znali biti v pr­ven­cu. 
Naš heroj povratnik, Nathan 'Rad' Spencer, zna po novem še plezati čez manjše prepreke, drseti vzdolž zidu ter se pri nepopolnih doskokih gibčno potegniti na rob platforme. Prav tako je malce spremenjena mehanika proženja kljuke in guganja na njej, saj moramo Spencerja zdaj obvezno odhakljati s pritiskom na gumb. To botruje boljšemu nadzoru in manj smr­tim. Se moramo pa upravljanja priučiti, sploh če smo navajeni bionične tace iz predhodnika.


Banana republika
Tokrat se podamo v otoško državico Papagayo, kjer zmešani diktator z nuklearnimi raketami grozi 'svobod­nemu' svetu. Pojanje po osemindvajsetih levelih, ki segajo od pristanišča, džungle in gorskih vršacev do ostankov ancientnega ljudstva ter laboratorijev, je zdaj premočrtno. Takisto ni več naključnih, od zgoraj gledanih strelskih spopadov s sovražno soldatesko, in hekanja neprijateljskih baz v miselnih podigricah. Nekateri bodo izgubo obojega objokavali, drugi pa niti najmanj, saj so znale strelske sekvence najedati, medtem ko je bilo hekanje mestoma dolgovezno. 
Videz je doživel precejšno izboljšavo. V ozadju, za katerega se na trenutke zdi, da sega kilometre da­leč, se dogajajo obrobne stvari v obliki eksplozij, dočim v ospredju kraljujejo vremenski učinki, tekoča voda s slapovi, rastje z animiranimi listi, ru­še­če se zg­rad­be ... Navkljub dogajanju v eni ravnini ob 3D-grafiki ('2,5D') je ob­ču­tek glo­bine izreden. Pri tem nas spremlja od­lič­na retro muzika vra­­ča­jo­če­ga se noteklepca Si­mona Viklunda, ki pridoda k ozračju. 

Stopnje so postale mnogo večje, skoraj metroidsko razvejane, in še bolj nafilane s skrivnostmi v obliki dodatnih življenj, orožij ter različnih sposobnosti. Med kanoni najdemo bazuko, magnetno in električno puš­ko, pasivne sposobnosti pa omogočajo hitrejše premi­kanje, samodejno obnavljanje energije in metanje gra­nat. Nekatere priboljške dobimo za nagrado ob opravljenih stopnjah, do večine pa lahko pridemo samo z raziskovanjem, saj se bonusi radi skrivajo v najbolj odročnih in zahtevnih delih nivojev. Poleg tega je treba za to navadno uporabljati naprednejša orožja od privzete pokalice, zato je vračanje na opravljene stopnje priporočljivo. Sploh, ker se nam skupno število živ­ljenj z vsakim pobranim poveča za stalno, kar pride še kako prav v poznejših levelih. Težavnost nam­reč narašča in kar sprva deluje kot mimobežen sprehod po morskem letovišču, kasneje pokaže trdojedrne zobe. 


Reciklaža
Na poti do cilja nas seveda nadlegujejo ne najbolj brihtni papagayanski vojščaki, reciklirani iz enice. Največkrat naletimo na navadne soldate s puškami, ki se jim radi pridružijo možakarji s ščiti in robotske samohodkice. Čeravno špil pozna podšefaste steroidneže, upravljalce sledečih min in leteče mehankote, je z njimi bolj ohrn, kar je škoda. Trik je seveda v tem, kako so neprijetneži razpostavljeni po ploščadah, zaradi česar moramo vedno znova puzlasto razmišljati o pravem pristopu, če nočemo zgrmeti na tla, v prepad ali na špice. To je temeljna odlika igre, saj je daleč od tega, da bi samo brezmožgansko harali na desno in nažigali. 
Vsake toliko srečamo šefe v obliki gromozanske robotske gorile ali ogenj bruhajočega megaheliča, ki pa videzu navkljub niso prezahtevni. Ko izgruntamo njihove napade, se izkažejo za malo malico, pa tudi kasneje ponovljeni boji z njimi niso dosti težji. A le, dokler imamo na voljo skok! Ko špil končamo, namreč odklenemo retro težavnost, ki nam to sposobnost od­vzame. Šele tedaj vidimo, koliko nas je v hlačah. Oziroma roki. Škoda le, da si moramo tak način izboriti in ni na voljo že spočetka.

Na natanko dveh mestih se s heličem tračniško peljemo po nivoju in streljamo sovrage. Po pristanku se ne pozabite vrniti peš in poiskati priboljškov!



Težavice v raju
Špil se izkaže ravno v premeteni postavitvi platform, ki omogočajo tudi tekoče kljukanje in s tem lovljenje hitrostnih rekordov za nalinijske lestvice (speed run). V spregi s tem gre dobro odmerjeno, spretnostno avanturistično napredovanje.
Dolžina je spodobna, saj za prvo končanje na težav­nos­ti hard porabimo kakih deset ur, za odkritje vseh priboljškov in opravo dosežkov oziroma trofej pa vsaj še enkrat toliko. Vdelani so še ločeni izzivi (challenge rooms) in sodelovalni način za enim ekranom, zopet pa manjka spletni modus. Prav tako pogrešam razdeljen zaslon, ki smo ga ugledali v prvencu, in jočem nad slabo izkoriščenim skeniranjem okolice, kjer bi si lahko predmete in sovrage kompletistično ogledovali v galeriji. 
Vsekakor je Rearmed 2 špilavno boljši in predvsem manj zatežen od enice. Za 15 ojrov ga dobite na XBLA ali PSN, lastniki štacjonov pa upoštevajte, da boste morali biti zaradi DRM-zaščite za igranje nenehno priključeni na splet.

Bionic Commando Rearmed 2
Fat Shark / Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 212
marec 2011

79