IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Marvel vs. Capcom 3
Marvel vs. Capcom 3

Sneti igra s Klobaso, Fi­žo­lom in Krühom. 1P wins!

Mislim, da je MvC3 na določeni ravni problematičen. Na tisti, kjer začneš to dvorazsežno pretepačino jemati tako res­no, da jo analiziraš in treniraš v poskusu biti kar najboljši. Tedaj opaziš, da ni sestavljena docela pazljivo. Seveda, pri fajterščinah je nevarno zavzemati skrajna stališča in že popravek, kaj šele nad­grajena inačica, lahko situacijo kore­nito spremeni. A vendarle. Marvel vs. Capcom 3 je po mojem v trenutni obliki nagnjen k temu, da te na približno kompetitivnem nivoju napaka stane preveč.

Glede na enajst let stari MvC2 je trojka grafično dosti boljša, pa tudi igralnih razlik ni tako malo. Obvladaš Ryuja v SF4? Tu ga ne več.

Spodrsljaj je hitro tu, saj se akcija odvija poblaznelo hitro, zaslon pa je rad naphan z barvami, svetlobnimi učinki ter drobirjem. Ozadja so animirana, tako da streljajoči topovi in premikajoči se objekti ustvarjajo dodaten kaos, polno je kričanja in treskov, liki pa ska­če­jo, švigajo, frčijo, se teleportirajo in lansirajo rakete, orjaške energijske žarke ter velikanske krogle. Vizualno-zvočni trušč okupira čute, prsti delajo kot pri izurjeni strojepiski. Po pol ure te pečejo oči in bolijo dlani. 
Ravno zato je moteče neproporcionalno, kako lahko jih kasiraš. Ena sama nespretnost pri blokiranju ali prestrezanju naprednih in 'naprednih' tehnik (tri­angle jump se vrača), in že si odprt za žonglerski kombo s sto ali več udarci, ki ga niti ni tako težko naš­tudirati. Opazno je tudi, da so določeni liki, kot je Sentinel, neuravnoteženi. Za tiste, ki bajajo, da je Capcom ziher poskrbel, da je špil perfekten – frataprata. To so trdili že za SF4, nakar so v Superci spremenili marsikaj, od Sagata do damage outputa. Znabiti se bo z MvC3 zgodilo isto.
Še nekaj je hecno. Po eni strani igra spodbuja začetnike s poenostavljenim modusom, kjer je količina gumbov in vnosov zmanjšana, v slogu Tatsunoko vs. Capcom za wii. Po drugi pa tako kot SF4 nima nobene pametne uvajalne ure ali razlage. Sicer zelo koristni način za urjenje s številnimi nastavitvami to ni! Verjamem, da je za redne obiskovalce templjev z avtomati na Japonskem dogajanje samoumevno. A Capcom bi lahko dojel, da ves svet ni enak Tokiu.


Gumbodrk
Je pa res, da se lahko imaš z MvC3: Fate of Two Worlds noro dobro. Gre za urnebesno, odpičeno tepežalko, ki sproža epileptične napade in je kot nalašč za žurersko druženje z enako mislečimi. Od tu pravzaprav izvira brezčasna privlačnost pretepačin, ob katerih čas tradicionalno mineva, kot bi mignil. 
Okej, saj imaš enoigralstvo. A to klasično, linearno zaporedje bitk proti nezanimivi umetni pameti z ogromnim, skrajno cenenim šefom na koncu in brez štorije, ki bi zaradi Marvelove licence še kako sedla, je pozabljenja vredno. Bistvo leži v več­ig­ralstvu – po netu, kjer dobra spletna koda poskrbi za slastno gladkost količkaj blizu ležečih nasprotnikov, ali na enem kavču. Simplificirane kontrole poskrbijo, da se lahko z joypadom zabava mati ali sosedov mulec, mojster pa priključi arkadni stick in začne izvajati hude kombote. 
V katere je ipak treba vložiti trud. Čeprav button mashing v tem špilu cveti kot redko­kje, globine ne manjka. Na enem koncu izvira iz velike zasedbe likov iz Capcomovega ter Marvelovega univerzuma, od Amaterasu (Okami), Ryuja (SF), Chrisa (Resident Evil) in Mika Haggarja (Final Fight) na eni strani do Captaina Ame­rice, Thora, Iron Mana ter Deadpoola na drugi. Šestintrideset jih je v osnovni verziji, po osemnajst za vsako st­ran, in so si krepko različni, tako po hitrosti in velikosti kot sposobnosti. Dante iz Devil May Crya ima več deset potez, Spi(z)dey je hiter in siten, Phoenix ima mogočne napade, a malo ener­gije, Thor je počasen korenjak in tako dalje. 

Potem je tu vnašanje ukazov. Osnovni nadzor zajema tri gumbe za udarce, knof za dviganje nasprotnika v luft in gumba za enega in drugega sotrpina v ekipi. Sliši se komplicirano, a niti ni. Prvič zato, ker komboti nastajajo iz logičnega zaporedja weak – medium – strong – special. In drugič zato, ker posebne udarce ('hyper combo') pri vseh borcih izvajaš z enakimi krožnimi gibi. Malo naštudiraš in že nekaj znaš pri skoraj vseh članih zasedbe.  
Največ preučevanja pa hoče moštvena mehanika. Na bojišče se namreč podaš z ekipo treh bojevnikov, ki jih menjuješ. Človeka ali robota, ki čakata na akcijo, si zdravita rane, poleg tega pa lahko vskočita na suho ali tako, da sovražnika pri tem poš­ko­dujeta. Pomagata tudi pri nadspektakularni grupni ultramegaduper-specialki, v kateri je toliko lučk, da v Krškem zajamrajo. V tem, kdaj in kako menjavati bojevnike ter kako sodelujejo, je veliko taktičnih nians.

Od naprednejših tehnik gre omeniti xfactor, ki rabi kot izhod v sili, in advancing guard, ki pri blokiranju delno oponaša focus v (S)SF4.


Gobcotresk
Na eni strani so torej fina globina, mošt­ve­na usmerjenost, izvrstna podoba, raznoterost likov, poenostavljen vnos za začetnike in večigralstvo, ki traja in traja. Na drugi pa malo preveč poškodb za premalo truda, nekaj neuravnoteženosti, odsotnost primernega tutoriala, mlahavo puščavništvo ter niš­trc od zgodbe. Takisto manjkajo vredne nagrade za zbiranje točk, kot so oblekice, in turnirski ter opazovalni način v multiju. Čakamo zaplate in DLC, za katerega vemo, da bo prinesel najmanj dva nova prešte­va­ča reber, ter prirejamo popoldanske turnirčke. Kdor vzame Sentinela, je peder. 


Marvel vs. Capcom 3
Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 212
marec 2011

83