Saj poznate čudni občutek, ki vas prežema, ko berete naš crtič deluks? Tisto dozdevanje, da je tole ustvarjal nekdo, ki je vdihoval dim s kresa vseh človeku znanih drog? Evo, natanko ta vtis imaš v tretjeosebni akcijadi Fable 3. Tem hecnem mišmašu komedije, tragedije, grozljivke, pravljice, basni in odločbe o zakonitosti homoseksualnih porok. Z bradatimi nevestami. Plus veliko kur. Ne sprašujte – ustvarjalci so namreč Britanci, na čelu s Petrom Molyneuxom, ki se mu je na stara leta skockalo.

Ponekod je Fable 3 srednjeveški, drugod vladajo opečnate stavbe, manufakture in izkoriščanje otrok, kot bi brali Oliverja Twista. Petdeset let po bolj pravljični dvojki se je marsikaj spremenilo. Ne pa tudi to, da imaš s sabo psa, ki vohlja za zakladi, in da te k cilju venomer vodi lesketajoča črta.

Har di har har
Če bi igro jemal le kot zajebancijo, bi bilo mnenje o njej bolj svetlo. Vsaj dokler bi upošteval prvo polovico, ki traja kakih šest, sedem ur. Ko v vlogi Heroja ali Heroine šibaš po deželi Albion in z izpolnjevanjem kvestov nabiraš podporo pri ljudeh, da bi strmoglavil tiranskega brata, se namreč ob dovtipih in domišljiji režiš kot pečen maček. K temu veliko prispevata židana, pisana okolica in risankavost. 
Hrbtenica je sicer klasična, se pravi pojdi k osebi v mestu ali vasi, da dobiš nalogo, ki je skoraj vedno sorte 'ubij vse', 'najdi to' ali 'prinesi ono'. A izvedba je tista, ob kateri rečeš, no, iz teh Lionheadovcev še nekaj bo. Ko moraš najti neko bukvo, te čarobno pomanjšajo, nakar moraš sodelovati v gledališki predstavi pisunskega norca. Slično storijo trije coprniki, ki dizajnirajo pustolovščino, se v ozadju stalno pričkajo in ti na pot pošiljajo demonske piščance ter lesene plošče namesto oseb. 
A humor ni le v konkretnih situacijah. Je recimo v posterjih, ki jih vidiš po zidovih in na nalagalnih zaslonih ter ki subtilno smešijo propagandne prijeme. V osebah, na primer škrateljnu s škotskim naglasom, ki stvarem rad naredi BUM. V suhih komentarjih postreščka, ki ga je oglasničil John Cleese. V zajedljivih pripombah prilagodljivca Reaverja, ki mu je glas dal Stephen Fry. Včasih se ti zazdi, da sta Črni gad in Monty Python oživela, šla na pivo, se sparila ter imela dete s kosmato dušo in ciničnim srcem.

Na to cesto se lahko teleportiraš, nakar za nabrane izkušnje odpiraš skrinje, ki nadgradijo sposobnosti (udarec, strel ...). To je ostalo od frpjke.

Pa mi je res mar?
No, smeh počasi mine in sladkor zamenja trpotec. Po eni strani zato, ker je druga polovica veliko resnejša. Po drugi pa, ker gredo stvari narobe. To, da se komedija me­ša s tragedijo, bi na­če­loma šlo. A Fable 3 to poč­ne stalno in brez posluha. Ne moreš se v eni sapi režati duhovom, ki se šlatajo za riti, v drugi pa se že krotovičiti ob srhljivem negativcu, ki izpije dušo tvojemu prijatelju. Nekaj grozo vzbujajočih sekvenc je mojstrskih, vendar ne pašejo na humorno podlago, ki jo igra toliko časa dviga na noge.
Druga polovica je slabša še zaradi nečesa. Ko postaneš vladar, dobiš predse linearno zaporedje nalog, ki jih moraš izpolnjevati. Od tega je komaj kaka akcijsko veličastna, saj gre povečini za duhamorne, neposrečene dvorne odločitve, kaj boš storil, da bo zakladnica bolj ali manj prazna. Boš zgradil pribežališče za revne ali bordel? Prvo bo udarec za kraljevske finance, drugo dobiček – a prvo te bo naredilo bolj popularnega pri ljudeh in drugo ne. (Čudno, ker folk načeloma pač HOČE kurbenhause.) Tega odločanja je kar nekaj in je kr neki. Zlasti zato, ker na koncu itak nima praktično nobene posledice. 
Nasploh so moralne izbire slabotne in enoplastne, kar ni kul za igro, ki se z njimi hvali. Če ubijem gorskega bandita, ki mi obljubi, da bo priden, da bi s tem zavaroval ljudi, sem avtomatično zloben, če ga pustim živeti, pa dober? Dajte, no. Kaj pa, če tip jutri rejpa celo vas in si iz otrok naredi priročne pršutke? Tudi štorija je oh­lap­na, neučin­ko­vita in z mlačnim koncem. 
Takisto je mnjeh mlatilniška akcija. Igra si ne zasluži več naziva frp, s katerim sta se že malo po krivem dičila prejšnja dela. Junak enako učinkovito vihti meč, flinto in magijo, sovražniki pa enako hvaležno padajo pod vsem. Še tiste nekaj globine, ki sta jo nudila tepežkanje in napredovanje v Fable 2, se je porazgubilo v prilagoditvi nedeljs­kim igričarjem. Na zaslonu ni ene­r­gije, ni streliva, mane in vz­dr­ž­lji­vosti. V bistvu ni ničesar razen tega, da pomeriš proti capinom, dr­kaš ali tiščiš knof in se občasno izmakneš s prevalom. Vsi sovraž­ni­ki, od okostnjakov prek goblinov do volkodlakov, so poldrugi Martini, pa še manj raznovrstni so kot prej. Le šefov je nekaj več in tedaj je treba celo malo bolj pomigati. Poudarek na 'malo'.
Kaj pa miselni orehi? Nema. V špilu ni niti ene uganke, kar štejem za orjaško zgrešeno priložnost. Že res, da na to plat pozabi vse več iger, ampak v F3 bi zagonetke res sedle.

V co-opu, ki deluje na eni konzoli ali po netu, se moreta odpraviti sovrage tepst in babe/dece jagat. Lahko se tudi poročita ali poslovno sodelujeta, izkušnje pa so skupne z enoigralstvom.

Nezainteresirancu v dar
Fable 3 je čudno sprostitven, po svoje zabaven sprehod po očarljivem, lepem, grafično raznolikem Albionu, ki bo sedel tistim, ki imajo radi vodenje za roko in izgubljanje v alternativnih svetovih, kjer od tebe ni zahtevano nič. Namesto da bi študiral bistvo igranja in se učil borilnega sistema, pohajaš okoli, knofo­dr­kaš­ko uničuješ horde neumnih in nenevarnih kanalj, se greš miniigričke (kovanje mečev, brenkanje na lutnjo) z moronskim pritiskanjem knofov, kupuješ ter oddajaš nepremičnine, se poročaš in imaš otroke, vohljaš po skritih kotih za skrinjami ter ključi, čohaš svojega psa, pridobivaš ljudi na svojo stran s plesom in cmokanjem ter jih odbijaš s kruljenjem (ne več množično, zdaj je treba vsakega posebej!!!), po koncu rešuješ vrsto stranskih kvestov, ki se domala ne ločijo med sabo in prinesejo res bedne nagrade ... Hja, namen je bil dosežen. Igr(ic)a te je zabavala. Ampak ni najbolj žalostno to, da je to vse, česar si si želel. Še bolj je žalostno, da je to novi Molyneuxov domet. 

Bolj kot uporabljaš določeno orožje, bolj se razvija. A to je podhranjena plat. Do izraza še najbolj pridejo upočasnjene animacije ubojev.