IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Final Fantasy XIII

In tehpravih okoliščin ni malo. Nekaj ur je Final Fantasy XIII sicer previden z izzivi in tudi kasneje ima svoj delež neproblematičnih fajtov. A bolj kot napreduješ skozi igro, teže uspevaš, če nisi prefrigan pri pripravi paradigem ter jih ne uporabljaš spretno. Kanalj, ki rade mešajo tehnologijo z biologijo, je namreč ogromno vrst, saj nabašeš na prikazni iz blata, raznorazne robote, leteče zmajolikce, jurišnike s čeladami (da, nagnjenost k Star Wars je spet očitna), dinozavre, leteče motocikliste, demonske pse, soldate z raketnimi na­hrbt­niki in še in še. Ene so narejeni po zgledu prejš­njih FFjev, druge ne. A še pomembnejša od grafične raznolikosti in zanimivosti življa je zaloga njegovih bo­jevalnih sposobnosti. Nekateri imajo veliko obrambe, drugi ob poškodbah mutirajo v močnejše oblike, tretji kličejo okrepitve, četrti se krepijo do onemog­los­ti ... Posebej zanimivi so šefi, ki jih ne manjka in imajo več stopenj, tako da se jim je treba sproti prilagajati.

Inačica za xbox je na treh DVDjih in ima opazno bolj zrnat video ter malce slabšo grafiko. Superiorna PS3jeva je na enem blu-rayu, od koder se nalaga hitro.

Kajpak ne s knofodrkom, čeprav je brzopetega izbiranja menijskih opcij veliko, temveč s premetenostjo. Veš­če menjavanje paradigem ohranja like pri življenju in močneje poškoduje sovražnike, ki imajo vsak svojo točko, kjer postanejo občutljivejši na udarce (stagger). Kako jih čim hitreje odpraviti, je taktično-ugankarski izziv, ki se po koncu fajta odrazi na dobljenih dobrotah. Bolj kot se obiraš, manj je možnosti, da dobiš dobro robo, in manj tehničnih točk si povrneš. Te potrebuješ za analiziranje nasprotnikov in priklic zavez­niških bitij eidolonov, ki so vzeti iz izročila - Shiva, Bahamut, Odin in kompanija. Vsak lik ima svojega, za razliko od summonov v nekaterih FFjih pa jih nadzoruješ direktno akcijsko. Poleg tega jih je treba v ključnem boju najprej ukrotiti, kar ni tako enostavno. Važna je tudi priprava, kot se za igranje domišljijskih vlog spodobi. Pri tem imajo opazno vlogo orožja in oklepi, ki jih v žal preveč kompliciranem in nejasnem vmesniku nadgrajuješ z zaplenjeno ter kupljeno robo.
Drži, da je razvojno drevo za posamezne osebe veliko bolj premočrtno in omejeno kot v FFX in XII, kjer si lahko vsako osebo peljal v katerokoli smer. A to se vklaplja v sistem paradigem in puzelskih bojev, kjer je treba ugotoviti, katera kombinacija likov najbolj deluje in na kakšen način. Gola moč te namreč ne spravi daleč, itak pa igra dolgo omejuje bildanje. Dokler ne opraviš prelomnega spopada, oseb kratkomalo ne moreš spraviti čez določeno točko.

Ko igro obrnemo, ni pri mnogih čislane opcije \'new game+\', kjer bi šli znova skozi igro pod težjimi pogoji z nabrano opremo. Se pa lahko vrnemo v Gran Pulse opravljat zgrešene stranske bojne misije, ki so kul.

No, ravno tovrstno postavljanje meja je največja hiba Final Fantasy XIII. Špil te kakih petindvajset ur nenehno drži na ozko zamejeni poti naprej, kot bi igral hodniško streljanko. Sproti le zlagoma rahlja okove, zato dolgo nimaš možnosti določanja svoje druščine, ki je vsled štorije sestavljena tako, kot hoče špil. Niti ne razpre malhe opreme. V tem slogu si bolj ali manj omejen, dokler v enajstem poglavju ne uzreš planjav Gran Pulsa. Tam lahko naposled raziskuješ in se lotiš dolgega niza stranskih kvestov, v katerih kolješ vse močnejše pošasti. Nekako tedaj lahko like začneš razvijati čisto po svoje, jih pripisati temu ali onemu poklicu in in se spustiti v jačanje robe. Čez lep čas te nato pripovedna nit spet ovije in te popelje do finala, skupno oddaljenega ka­kih 60 ur. Ob tem ti igra ne ponudi nobenih drugač­nih si­dequestov od borbenih, niti obis­kovanja vasi, templjev in ječ, čvekanja s prebivalci, vandranja po nadsvetu v zračni ladji, nalog v gildah ter mini iger. Ni omembe vrednih miselnih orehov, štacune pa so zape­če­ne v stolpiče, ob katerih shranjuješ položaj. Trinajstica se zato dolgo čuti kot slikanica, ki sama obrača strani, in tistim, ki v frpjkah čislajo svobodo - zlasti peskovniško v slogu Obliviona -, je ne priporočam. Prav tako ne onim, ki bi radi od frpja več kot mlatenje, saj je izdelek dungeoncrawlersko nedvoumen: zgodba + boj. Po tem je do neke mere slična desetici in vpelje kar opazno spremembo glede na FF12, ki je poudarjala odprtost in imela drugačen boj z načeloma več možnostmi.
Po drugi strani pa je res, da je linearnost v službi spoštovanja vredne fabule in da je borbeni sistem odličen. Malce preveč je sicer rutinskih zaporednih obračunov za EXP, malce predolgo traja, da tepežu dovolijo razpreti krila, in navsezadnje je praktično vsa fora v menjavanju paradigem. A taktike pri tem ne manjka in ko začneš naletavati na gruče nasprotnikov, ki te spremenijo v prah, če nisi hiter v razmisleku ter dejanjih, je bolest pozabljena. Sploh na poljih Gran Pulsa, kjer se zapletaš v obračune z bitji, ki so ravno toliko v tvojem dometu, da za mišjo dlako zmagaš z nadmočjo razuma ter podmazano hitrih prstov. Zato je Final Fantasy XIII kljub ozki usmeritvi težko, težko odložiti.

Sijajno bleščavost grafike spremlja odlična zvočna slika, od solidnega čeb­ljanja do IZVRSTNE glasbe. Ta meša trše ritme s klasično godbo ter ne vsebuje ene slabe note. Najbolj je impresivna na PS3 v tehniki DTS.

Final Fantasy XIII
Square Enix za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 200
marec 2010

85