Težko, težko smo pričakovali Final Fantasy XIII. Tisti, ki imamo to serijo japonskih frpjk radi, smo bili živčni, ker so od dvanajstice za PS2 (Joker 163, 89) minila že tri leta. Drži, cifra za naslovom je visoka, a med nadaljevanji mine konkreten čas, tradicija pa veli, da vedno dobimo nov svet in like ter vsaj do neke mere svežo igralno mehaniko. Fi­nalfantasyjski devičniki pa so ohali & ahali nad podo­bo na temelju svežega pogona Crystal Tools, ki briše mejo med vmesnimi sekvencami ter igranjem.

Sovražniki postopajo okoli in nas ne napadajo, dokler nismo blizu. Če jih presenetimo, imamo pravico do prvega udarca, kar je velika prednost.

Težko, težko je ločiti med tema deloma igre. Še največja razlika je v predstavitvi ZF-sveta, ki meša naravo ter arhitekturo, čarovnije in tehnologijo. Moderna notranjost utopičnega nebesnega mesta Cocoon, ki je polno jeklenih ploščadi, bleščečih luči in energijskih črt, se stilistično bije z zelenimi ravnicami Gran Pulse, posejanimi z nenavadnimi rastlinami ter kreaturami. A pri okolici še razločiš, kaj je špilanje, kaj filmček, na­rejen s pogonom, in kaj vnaprej pripravljena anima­cija, ki jih je v inačici za PS3 za več kot 30 giga. Njihova kakovost je zaradi blu-raya fantastična, z živimi barvami, nevidno zrnatostjo vsled stiskanja in bombastično režijo. Vrstijo se jajcestisni padci titans­kih ladij, uletavanja kiklopskih bitij, destrukcija bib­ličnih razsežnosti in bojni prizori, vredni Johna Wooja. Na drugi strani pa izkusimo posedanje druščine ob tabornem ognju z veliko pogovarjanja ter spoznavanja notranjih konfliktov oseb. V takih scenah pride do izra­­za vrhunska predstavitev obrazov. Gibanje teles ni tako elegantno in roke so odurno kvadratne. Toda frisi ... O moj Bog. Tako prepričljive so koža, oči, grima­se, ustnice, nasmehi, da to niso več poligonski liki, temveč prave osebe. Delno stilizirane, a vendarle. Po Final Fantasy XIII je kar težko gledati karkoli drugega, razen Heavy Raina.

Bitkam se je moč ogniti ali se pred njimi okrepiti s predmeti. Fino je, da lahko ukaze izvedemo, preden se črta napolni do kraja. Včasih je to bistveno.

Temu primerno je zgodba težka, težka. FF13 ni komedična smejalka, akcijadna nasilka, zarotniška detektivka ali igr(ic)a za sprostitev, marveč epsko veličastna, pesniška metafora življenja v današnjem svetu. Redki so humorni vložki in trenutki, ko nastopajoče zapustijo skrbi. Itak, saj so na robu preživetja in s sabo vlačijo tone čustvene prtljage. Šestdelno kompanijo tvorijo bojevnica Lightning, mladenič Hope, herojski blondinec Snow, postavna temnolaska Fang, o katere spolnih nagnjenjih se da dvomiti, blaxploitiranski zamorec Sazh in poskočna najstnica Vanille. Klišejsko? Do neke mere, zlasti ta Squarova nagnjenost k nemškoidnim imenom, melodramatično pretiravanje in samurajska dejanja. Žal manjka tudi mo­čan negativec, kakršen je bil svojčas Sephiroth. A štorija ne sodi v prežvečeno animejsko-sanjavo žaganje, s katerim nas rade pitajo rižojede frpjke. Če si na dogodke sposoben gledati prispodobno, kmalu za­ču­tiš, da gre za sporočilen razkol med utopičnim tehnološkim svetom, kjer ljudje živijo v visokem obdobju, a so medijsko zmanipulirani, ter zakoni narave in etič­nim, moralnim človeškim umom. Naše junake preganjajo, ker so jih spremenili v simbole grožnje amer ..., khm, cocoonskemu načinu življenja. Toda čeprav bi jih ne, so že med kladivom in nakovalom, zakaj višja sila jim je ukazala, naj storijo nekaj, s čimer se ne strinjajo, drugače jih čaka usoda, hujša od smrti. Pripoved je krepko drugačna od lahkoživosti tipa Blue Dragon ter odmaknjena od dvornih spletk v FFXII. Z resnobnostjo in mešanjem velikih idej ter osebnih dram je blizu osebnoizpovednemu Lost Odyssey, na Zahodu pa Dragon Age.

Špil nas ne kaznuje za poraze, saj nas po crkotu postavi pred zadnji boj in nam lajša vsakdan s pogostimi shranjevanji. Tudi sekvence se da prekiniti, kar je v igrah vse prevečkrat po neumnem onemogočeno.