IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Marvel Ultimate Alliance 2
Marvel Ultimate Alliance 2

Sneti naredi isto pašto iz Marvelovih pozitivcev in negativcev.

Razstrupil sem Venoma, zatlačil Green Goblinu kupek granat do dvanajsternika, spotaknil Yellowjacketa, razočalil Tinkererja, pobelil Black Widow, razorožil War Machina, odklopil Elektra in zakoval Iron Mana. Vse to v razdobju nekaj ur tretjeosebne akcije, ki sicer ima svoje probleme ter ni tako raznolika kot v prvem Ultimate Alliance (Joker 160, 78), ni pa za odmet. Zlasti ne za fane ogromnega stripovskega univerzuma založnika Marvela, od koder privleče like, s katerimi večina neljubiteljev ni seznanjena. Pajkomoža in Ro­somaha pozna vsak, toda Penance, She-Hulk, Prodi­gy, Moonstone, Equinox in večina prej naštetih? Švoh. Zato se bo moral MUA2 pri nas, kjer stripovska kultura Marvela ni šmirglala niti v najboljših časih Zvitorepca, bolj potruditi s čistimi igralskimi argumenti.

Med blodenjem okoli naletiš na mnoge skrivnosti, kot so mape s podatki o likih, zvočni zapisi in podobno. Nabiraš tudi dodatne oblekice.

Kar je po svoje škoda, saj je izdelek za tiste, ki močno tripajo na Spideyja in druščino, vnaprej privlačen. Tako kot v enici in prej v X-Men Legends 1 ter 2 si sestaviš štiričlansko moštvo iz zaloge dobrih tridesetih likov, med katerimi so tako klasiki tipa Wolverine, Captain America in Cyclops kot alternativneži. Vsi niso na razpolago neprestano, saj se moraš v drugem dejanju od treh, ki družno trajajo kakih petnajst ur, odločiti, kateri strani se boš pridružil. Zanko položi zgodba, ki predpostavi, da želi vlada superjunake registrirati in da so nekateri nad tem navdušeni, drugi pa ne. To, h kateri strani se pri­sliniš, za levji del špila od­re­di, med katerimi heroji boš mogel izbirati in kdo bo tvoj nasprotnik. Štorija je sicer manj presenetljiva in odrasla od tis­te v prvem Ultimativnem zavez­ništvu, predvsem zaradi tega, ker si ne upa orenk razis­kati moralnih dilem. Nima reci­mo izbir, kot je bila v enici ona, kateri od junakov bo preživel in kateri umrl. Vseeno pa ni brez soli in zanimivosti, vsaj na svoj stripovski način, pa tudi stalno se nekaj dogaja v njej in vleče voz dalje do dveh različnih koncev.

Šefov in podšefov je kot peska, nekateri uletijo domala vsakih pet minut. Niso pa ravno raznoliki ali prefrigani. Knofodrška zabava, pač.

No, manj kot si marvelovskega nav­dušenca, bolj ti bo vse to zletelo čez glavo in pomembnejša ti bo špi­lavska sredica. Ta je narejena na enak način kot prej, kar pomeni, da gre za lahkoten akcijski frp, ki poudarja realnočasoven boj z veliko drezanja gumb­ov. Jačanje spo­sob­nosti likov in opremljanje krepitvenih talismanov je vdelano, a je dokaj zanemarljivo. Vodiš enega od četverice in lahko med njimi kadarkoli preklapljaš. Ne glede na to, za koga se odločiš, imaš knof za lahek napad, močen napad, blok in skok z opcijskim drsenjem po luftu. Potem sta tu modifikatorski gumb, s katerim delaš specialke, in tipka za fu­zijske napade. Ti so novost: moč zanje dobivaš s tepežem sovragov in jo sprostiš tako, da se tvoj lik poveže z enim od ostalih v druščini. To da različne učinke, ki se delijo na osredotočene in take, ki pokrijejo področje ter delujejo na več barab, a so manj efektivni proti eni sami tarči. Wolverine in Iceman recimo povzročita ledeni vihar, ki ga z gonjo enega od gumbov še razširiš, dočim Storm in Captain America izvržeta električno nabit ščit. Fuzijski napadi so vizuelno spektakularni in ne brez taktične uporabe, saj je nesmiselno žgati področne variante proti šefu ali osredotočene proti hordam švohotnih tečnob. Težava pa je v tem, da sčasoma postanejo rutina, tudi če rad eksperimentiraš z druščino, saj so efekti zelo primerljivi. Tako kot liki sami, ki jih je sicer veliko, a se ne razlikujejo kaj prida in padejo v splošni kategoriji napadalca od blizu ter klavca z razdalje.

Trije kompanjoni, ki jih ne nadzoruješ, niso pasivni, niso pa posebej močni in znajo tudi crkniti, če se situacije ne lotiš na lastno pest.

Na takem mestu ponavadi nadaljujem s kritiko plitkosti bojevalnega sistema, in res je, da MUA2 po tej plati ni biser. Večino igre tvori gonja enih in istih knofov za izvedbo kratkih, enostavnih kombinacij, pri katerih ni raznolikosti. Prav tako primanjkuje vrst sovraž­ni­kov, saj neprestano šteješ rebra zelo slično oboro­že­nim in obnašajočim se vojacljem ter robotom. Nadalje je okolica bolj uravnilovska kot v enici. Kjer se je pr­ve­nec, ki ga je naredila skupina Raven, dogajal v luna­­parku, v vikinški trdnjavi in pod morjem, se nadaljevanje, izdelek grupe Vicarious Visions, omeji na kovinska oporišča ter puščobna mesta. Poleg tega so miselne uganke opazno bolj primitivne kot prej, in s kamero so problemi, saj je dostikrat nenastavljiva in potegnjena toliko nazaj, da se v zmedi ne znajdeš. Glu­­po je, da živi igralci, ki te spremljajo na isti konzoli, s svojimi računi ne morejo odklepati robe, tako kot čuden sistem dodeljevanja izkušenj na liniji, kjer so pogoste prekinitve vezi. A po drugi strani ni več trapastih QTE-sekvenc za poraz šefov, dočim je treba biti na višjih dveh težavnostih vseeno malo bolj priseben, blokirati, paziti na to, kje si, in izkoriščati lastnosti tako likov kot fuzij. To sicer ne razblini enoličnosti, ki ig­ro mori bolj kot predhodnico, težave s kamero ter gne­čo pa postanejo še bolj zoprne. A vendar se Ultima­­te Alliance 2 na hard izkaže za v redu knofodrško akcijado, začinjeno z malce frpjstva, ki te zna razumno spraviti skozi deževne jesenske dni. Sploh če veš, kdo zaboga je Yellowjacket.

Svetlobni učinki so spektakularni, nekaj je fizike v obliki razpadanja objektov. Ni pa podoba v splošnem kake blazne pohvale vredna.

Marvel Ultimate Alliance 2
Vicarious / Activision za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 196
november 2009

63

 
 
sorodni članki