IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Wet
Wet

Case + Ruby + poroč­na obleka = Kill Bill 3.

Zamisli si prihodnost, v kateri so se igre uniformirale do te meje, da med njimi izbiraš le še z ozirom na žanr, ki te v danem trenutku najbolj rajca. Ko si zaželiš vroče streljaške norišnice, se v štacuni ozreš po policah in vzameš nekaj naključnega. Vedoč, da bo igra svoje poslanstvo opravila zadostno, vendar tudi to, da se je ne boš prav dolgo spominjal. Čestitam, izbral si Wet.

Grafični srček že sam po sebi ni odraz odličnosti, večino oko­li­šev pa so za nameček pobarvali v drekaste odtenke. No, led je vseeno, em, leden.

Eden od ključnih razlogov, zaradi katerih se ta špil ne bo zapisal v anale, je, da ima tako malo samosvojih pritiklin. Že glavna akterka, fatalka Ruby Malone, ki seveda ni brez konkretnih melon, greha vredne riti in oprijetih cunjic, je generi­čen križanec med Laro, Faith iz Mirror's Edge ter maščevalno nevesto, ki jo je v Ubila bom Billa odigrala Uma Thurman. Tudi drugače so avtorji iz Tarantinove skrinjice zajemali polne dlani, saj vz­duš­je, ki mu botrujejo neotesano nasilje, neposrednost akcije, živčna raba kamere in grafičnih filtrov ter bombastična rockabilly glasbena spremljava, ne­zmot­ljivo spomni na režiserjevo filmsko za­puščino. Akcijski vzorec pa ni dosti drugačen od tistega, ki ga je začetkom tekočega stoletja zakoličil Max Payne in so ga nadaljevali omembe vredni potomci, kakršen je bil Woojev Stranglehold (J171, 74). Imaš torej atletsko nadarjeno junakinjo in premočrtne stopnje, ki so le glorifiricani poligoni za masaker, nezanimivi za karkoli drugega, ter oborožene skupinice podležev, ki jih igra v stalnem ritmu spušča z vajeti nadte. Klasika.

Killer 7, si to ti? Stilizirani nivoji so takšni, ker izražajo Rubyjin bes. Na žalost se vzorec igranja v teh sekcijah ne spremeni kaj prida.

Jasno, saj je ravno stilistično neoporečno klanje tisto, kar naj bi Wet priljubilo morebitnim kupcem. Srž strelskega obračunavanja je, tako kot v Maksu & prijateljih, upočasnjevanje akcije, ki se zgodi vsakič, ko Ruby iz običajne hoje oziroma teka krene v bočni odriv, ki je mo­goče v vse smeri, se podrsa čez tla po kolenih ali steče po steni. Kasneje, ko telovadne karafeke nadgradiš, pa še ob odbijanju od sovragov, visenju z og­raj in polzenju po vrveh, lojtrah ter po­dobnem. Zanimivo je, da je moč dolo­če­ne poteze povezati v zaporedja, na pri­mer skok zaključiti z drsanjem, s tem pa podaljšati čas, ki ga Ruby preživi v kro­gelnem času. Kombinacij resda ni toliko, kot bi si jih želel, a vendarle dovolj, da popestrijo standardno premikanje muh na betice uletavajočih kriminalcev. Ker gospodična Malone vedno vihti po dve pištoli, puški ali brzostrelki, si za nadzorovanje ene roke odgovoren ti, dočim se drugi merilnik samodejno pripne na idealnega nepridiprava, obi­čajno najbližjega. Z neposredne bliž­ine pa je bolj uporabna katana, ki jo je iz toka pametno povleči vsakič, ko te kanalje obkolijo v nezdravem številu. Zdaj veste, od kod primerjava s Kill Billom.

Med upočasnjenimi vložki moremo meriti v obsegu 360 stopinj, zato ni nujno, da se odrinemo oziroma podrsamo natanko v smeri proti sovragom.

Prikimavanja je dalje vredno, da se Wet vsaj za silo trudi s prekinjanjem osnovnega vzorca. Ta predvideva stalno sp­re­­hajanje po ulicah, hodnikih in soban­ah do borilnih aren, v katere te špil 'zaklene' in prisili, da z mečem najprej one­sposobiš vhode, iz katerih drvijo sovragi. V popestritvenih vložkih se tako nekajkrat znajdeš v adrenalinskih cest­nih sekvencah, kjer Rubi skače po avtomobilih in izvaja preproste QTEje, ter naspidiranih stiliziranih stopnjah, koder se okolica obarva v rdečo, junakinja v črno, nasprotniki pa belo. Kul? Še kar, če­prav je poanta v vsakem primeru ta, da brez premora in posebne taktike st­reljaš ter mahaš s sabljetino, s čimer pol­niš množilnik točk. Od slednjega sta posredno odvisna tako hitrost obnavljanja zdravja kot končni seštevek pik, ki jih uporabljaš za kupovanje nadgradenj.

Špil ne trpi za mankom skrajno na­silnih prizorov, precej sočen pa je tudi govor. Ob pozabljivi fabuli žal oboje izpade samo sebi namen.

Kljub naštetemu pa bi Wet stežka oz­na­čil za količkaj globoko ali trajno akcijs­ko izkušnjo. Spektakularnost enostavno izvedljivih akrobatskih karafek te sprva zagrabi za semensko malho in te za par uric zasidra pred televizor. Čiščenje ne posebej raznolikih ali brihtnih bednikov v upočasnjeni obliki je uživantsko in ne zastara kot podiranje vrstic v Tetrisu. A ko ta faza mine, spoznaš, da je Mokra vse preveč stilski in premalo jedrnat umotvor. Igranje je podvrženo venomer enakim, enostavnim prijemom, kar kmalu zbudi dolgočasje ... Ruby tudi po prejetju vseh nadgradenj ne deluje prav hudo smrtonosnejša kot na štartu ... pozabljenja vredne šefe odpraviš skozi QTEje, namesto, da bi se izkazal z dotlej nabranim znanjem ... povest je čisto brezzvezna ... grafika je nanavdihnjena in mestoma že prav grda ... posnetega govora je premalo, da bi navdušilo napenjanje glasilk Elize Dushku (Buffy, Dollhouse) in staroste Malcolma McDowella ... o večigralstvu pa ni ne duha, ne sluha. Vse to so razlogi, zaradi katerih je Wet že zdaj tista bleda igra prihodnosti, ki jo opisujejo vrstice iz uvoda.

Ruby svoje telesne adute uporablja tudi za visenje na policah, oprijemanje drogov ... Škoda, da so stopnje s ploščadarskega vidika precej nevzburljive.

Wet
Bethesda za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 195
oktober 2009

69