IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » IL-2 Sturmovik: Birds of Prey
IL-2 Sturmovik: Birds of Prey

Luni šofira in pilotira, kot ni že dolgo. Tokrat s kavča pred tevejem.

Žanrska omejenost je eden tistih predsodkov, s katerimi pecejaši branijo navidezno prevlado računalnikov nad konzolami. Očitek ni iz trte izvit, kajti določene zvrsti so v dnev­nih sobah slabo zastopane. Letalske simulacije so že take, saj jih je malo in so po vrsti arkadne sorte. A nič več, kajti zadnja konzolaška letalščina, Birds of Prey, je neposreden potomec ene najbolj slavnih simulacij za PC.

Okoli Šturmovikove grafike ni moč okolišiti. Podoba izdira oko z veličastnimi oblaki, realističnimi svetlobnimi efekti in navdušujoče podrobnim površjem.

Žlahtnih korenin spočetka ni zaznati, kajti prve minute si prisiljen preživeti z vsemi vklopljenimi pomagali. Špil te vrže neposredno v urjenje, in to v najbolj preprostem, tako imenovanem arkadnem načinu. Trening je razdeljen na več poglavij: končanje prvega odpre pot do kampanje z otroškim letalskim modelom, medtem ko je za odklep realistične in simulatorske fizike treba odsedeti nadaljnje šolske ure. Kolikor vas poznam, boste po vrsti preskočili dodatni pouk in se zagnali neposredno v kampanjo. A to je škoda, saj je Šturmovik v tem modusu dosti prelahek, nerazgiban, kratek in nezanimiv špil. Občutek letenja je sicer boljši kot v H.A.W.X., zato pa sestava misij enostavno ni prilagojena bum-tresk akcijskemu pristopu. Odposlanstev je dvajset in so razdeljena na šest bojišč nad Evropo iz druge svetovne vojne. Fino je, da so poleg bitk, kot sta operacija Seelöwe (naskok Luftwaffe na Veliko Britanijo) in stalingrajska mesoreznica, prisotna tudi manj znana prizorišča, denimo Sicilija. Povezuje jih slabo razumljivo brundanje astmatičnega starca, kar naj bi dogajanju dalo osebno noto, a izpade kvečjemu moteče. Boljša spodbuda k igranju so encik­lopedične drobtine znanja o drugosvetovnem letalst­vu, ki jih odklepaš z opravljanjem nalog. V dveh misijah preseneti cepitev poti, kar pa pripelje le do dodatnega sekundarnega cilja. Saj ne rečem, nekaj stopenj je res solidnih, denimo zaključna nad Berlinom, v kateri te obletavajo reaktivni Me-262 in raketni Me-163. Toda skupno je biserov premalo, da bi Šturmovik dal vtis dobre arkade.

Zahtevnejši piloti bodo veseli podatka, da sta vključena vzletanje in pristajanje. V arkadnem načinu sta smešno lahka, dočim v simulatorskem dobro zbrusita živce.

Za nameček so odprave večinoma statične in ponav­lja­joče se, tako da kmalu padeš v rutino sestreli-nas­lednji-val, skenjaj-bombe-nad-tarčo ter pospremi-bombnike-in-poškodovane. Takisto je nerazumljivo, da ni moč izbirati ne frčoplanov, ne oborožitve zanje, temveč te igra vsakič posede v predpripravljen stroj. Samostojna izbira med bombniškim ali lovskim pristopom k zadanim ciljem bi resnično sedla. Posebej ker te v veliki večini stopenj spremlja od dva do pet krilomožev, ki ubogajo osnovne ukaze, ter številni ne­odvisni prijateljski piloti. Mizerije je konec že po treh, štirih urah, nakar ti ostanejo posamezne naloge in udejstvovanje v večigralstvu za do šestnajst igralcev. Multiplayer zna biti spodoben kljub rednim težavam z iskanjem zadostnega števila sodelujočih, vendar sem pogrešal več sodelovalnosti. Vsi štirje načini - klasični in skupinski deathmatch, zajemanje letališč, uniče­va­nje kopenskih ciljev - so namreč naravnani na med­igralske spopade.
Če bi bilo Šturmovika s tem konec, bi mu pripopal visoko petdesetico in pozabil nanj. A igra se zares prič­ne šele, če vztrajaš do konca tutoriala, za kar si nagrajen z dodatnimi težavnostnimi. Že realistični model izkušnjo povsem predrugači. Letala ob nepazljivem rav­nanju pričnejo padati v vrije, razlike med okretnim spitfirom in tankovskim šturmovikom postanejo opazne še po čem drugem kot obračalnem krogu, sovragi pridobijo na sposobnosti in organiziranosti ... Dobršen del kritike glede nerazgibanosti nivojev sicer velja tudi za oba težja načina. A kar je bilo prej rutinsko odstranjevanje valov lovcev, se spremeni v sladokusne bitke z eskadriljami nacijevskih asov. Zadovoljstvo, ko po par naprednih manevrih prideš zeljejedu za hrbet in ga preluknjaš kot ementaler, je nepopisno.

Strelni pogled (gun camera) je zanimiva novost, ki ob tiščanju gornjega levega knofa zaklene pogled na nasprotno letalo in tako olajša orientacijo med dogfajti.

In simulatorski način? Konzolne Ujede na tej najtežji stopnji mirno konkurirajo vsaki resni letalščini in zmorejo privleči najzahtevnejše pilote. Občutek mora biti jako podoben dejanskem letenju v propelerski prdalici, saj igra mirno izklopi vsa vizualna pomagala, pogled zaklene na kabinskega ali mitralješkega (drugače je privzet tretjeosebni), osnovne informacije o letalu preseli na inštrumente in izbriše vse ikoničaste podatke o prijateljskosti ali sovražnosti tarč. Tako ostaneš sam s svojimi veščinami in na vsakšrne akrobacijske izpade občutljivo letečo karjolo. Mazohistično? Do neke mere gotovo, a prej zapisano o zadovoljstvu po uspešni sklatitvi velja še tolikanj bolj. Posebej, ker si v simulatorju dejansko primoran k rabi ma­nevrov, kot sta sodček in Immelmanov obrat. Vedite le, da so ploščki za letenje na tem nivoju povsem neuporabni in se bo treba zateči k palici. Te so podprte le na PS3, in sicer Saitekov aviator ter Thrustmasterjeva t.flight hotas x in stick x.

Prisoten je dobršen del lovskega nabora štirih glavnih strani in celo par jurišnih bombnikov. Zato gre tolikanj bolj v nos, da ni izbiranja in opremljanja.

IL-2 Sturmovik: Birds of Prey
Gaijin / 505 Games za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 195
oktober 2009

74