IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Eat Lead
Eat Lead

Pravi moški so v igrah umirali. Zdaj jih raje opisujejo. -Mefisto

"It's hazard time!" To je prepoznavna enovrstičnica upokojenega silaka Matta Hazarda, izmišljenega junaka igrarskih uspešnic iz osemdesetih, ki se v Eat Lead kao vrne v akcijo. Starec bi moral sicer umreti že v prvi sobi, a ga reši modrooka punčara, ki spominja na Cortano iz Hala. Eat Lead tako že v prvih korakih nakaže, da se ne bo jemal resno, kar pozneje le še okrepi. Štorijalna poanta je namreč norčevanje iz vseh zvrsti iger in njihovih junakov, od Maria do Duka in japonskih frpjk. A kakor je to idejno pohvalno in na začetku odlično uspeva, humor proti koncu žalostno razvodeni.

Če predolgo čepimo za enim zabojem, bo ta izginil. Vendar sta skrivanje in streljanje iz zaklona preslabo izvedena, tako da smo večino časa raje rambo.

Igralno se Eat Lead zgleduje po Gears of War, tako kot nebroj sodobnih streljank. Iz rahlo dvignjene, izzaramenske tretjeosebne perspektive vodimo herojčino, se skrivamo za stenami in škatlami ter iz kritja odstranjujemo barabe. Hvalevredna je raznolikost sovragov, saj se mora Matt spoprijeti s sovražniki, ki jih je srečal v karieri, kar vključuje kavbojce, mafijce, vesoljske marince, zelenkaste action-mane, Ruse, zombije in 2D nacije iz Wolfensteina. Pridružijo se jim šefi, med katerimi je najbolj zajeban ogromen tentakel, ki se mu na pomoč teleportirajo komandosi, tu pa sta še švarcijev dvojnik in niger z afrojem. Največji komik je glavni negativec - mamin sinček, ki mu v mladosti ni uspelo obrniti niti ene Hazzardove igre, zato se mu želi maščevati. Za odstranjevanje barab ima Mitja na razpolago klasične pištole, puške, par strojnic, vesoljske izvedenke dotičnih, metalo granat in, juhej, vodno piš­to­li­co, od blizu pa jih preprosto už­ge po gobcu. Škoda, da ni bomb, ki bi nadalje popestrile akcijo.

Lokacije se stalno menjavajo. Tule se streljamo v klavnici, takoj zatem smo v disku, kavbojskem salonu, kitajski restav­ra­ciji in celo na razpadli gusarski ladji.

Nenavadno je torej, da se Eat Lead igra tako bledo. Skrivalno-strelska mehanika je problematična, ker se starina v zaklonu premika leseno, pri proženju krepel pa ni težko­ka­te­gornega občutka. K vtisu ne pripomoreta niti precej zanikrna grafična podoba in neuničljiva okolica, saj je moč v vsej odpravi razstreliti le par sodčkov. Pestrost, ki jo špil premore pri spakah, pri igranju vsekakor ni prisotna. Umetna pamet je porazna, čeprav jo deloma nadomesti številčnost capinov, nivoji pa bi lahko bili bolj razgibani, ne da se stalno počutimo, kot smo zaprti v neko skladišče, Zadnji del okrog deset ur dolge kampanje je tako že občutno razvlečen. Grajati gre tudi odsotnost vsakršnega večigralstva.
Ideja o zafrkanciji na rovaš iger je pohvalna in Eat Lead postreže z nekaj posrečenimi vici na to vižo. A šteje predvsem igralnost in prvovrstne strelske akcije Mattu Hazardu ne uspe dostaviti.

Eat Lead
Vicious Cycle / D3 za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 192
julij 2009

59