IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Fable 2: Knothole Island
Fable 2: Knothole Island

Sneti

Velika fascinacija nekaterih tujih medijev s Fable 2 (J184, 76) se mi zdi hecna. Saj je simpatična akcijska frpjka in razumem, da nekaterim dogajajo lahkotnost, odpustljivost, risankavost in več kot le mimobežne reference na seks. Toda igra je luknjava na toliko krajih, da vdora močvirske vode ne more zamašiti še taka količina svingerskih orgij, porok s kosmatimi mornarji ter kvantaških dvoumij z britanskim naglasom. Dodatek Knothole Island, za katerega si na Livu drznejo računati mastnih 800 točk, zamer v ni­če­mer ne zgladi. Kvečjemu nasprotno.

Dodatka sem se res veselil, misleč, da osnove ne bo le raz­širil, temveč jo bo tudi popravil. Malo morgen!

Otok iz naslova je gmotica kopnega z vasjo, tremi templji in nekaj vmesne zemlje, kamor se z ladjo odpelješ iz pristanišča v Bowerstonu po dolpotegu razširitve in sprejetju novega kvesta. Vaški poglavar ti razloži, da je problem v čarobnih ključih, brez katerih prebivalci ne morejo uravnavati vremena, zato je poklical tebe, junaka, da jih dobiš nazaj. Ključi čepijo v prav toliko templjih, ki jih obiščeš v vnaprej določenem zaporedju. Poln upanja na kul izkušnjo in upravi­če­nost izdatka, za katerega bi recimo dobil poln Baldur's Gate Collection za PC ali orenk neodvisnico z XBLA, se podaš reševat situacijo …
… in ugotoviš, da so Lionhead tole delali kot popoldanski projekt. Sam otok je zelo nezanimiv ter ne nudi ničesar razen par kupljivih bajt, trgovca, gostitelja družabnih iger, točk za kopanje, bukvic in skrinj s pozabljivimi zakladi. Celo še slabši so templji – te premočrtne, neizvirne ječice s kilavimi predmeti in zanič ugankami. Namesto da bi se avtorji vzeli v roke in vdelali kak pošten miselni oreh, so se še bolj zanesli na smejanja vredno zasnovo v luftu visečih krogel, ki jih zaporedoma udarjaš, streljaš ali obmetavaš s čarovnijami, da odprejo vrata. Medtem ko teh kugel v osnovnem Fable 2 niti ni bilo toliko, v Knothole Islandu strašijo v vsakem templju in so vedno bolj duhamorne. Zaporedja zahtevajo toliko sivih celic kot glasba Domena Kumerja in rešiti bi jih znal triletnik, so pa namesto tega tečno razpotegnjena. Enako sitna je zahteva, da se za vsak kvest vrneš v Bowerstone in spet skočiš na Knothole. Če po opravljeni nalogi ostaneš tam, misleč, da lahko pač greš k poglavarju po novo opravilo, boš lutal v neskončnost. A celo če tega ne veš, vse skupaj težko traja več kot urico. V templjih poleg žokanja v orbe in pretikanja ročic srečaš še oponašanje kipov in stopanje na ožarčene piedes­ta­le, a oboje je na opazno nižji ravni kot na celini. Najmočnejši udarec kakovosti igre pa so sovražniki. Ne le, da ni nobenih močnih kanalj, s katerim bi se količ­kaj nabildan lik ubadal več kot par sekund, med njimi ni niti enega novega. Recikliran je celo edini šef!!! Tepežkalno je otok tako zanimiv le, če se tja podaš kot precejšen zelenec.
Edine stvare, ki so na Knothole Islandu v redu, so podoba, saj je lepo spremljati, kako otok drastično menjava vremenske pogoje, zaključna moralna izbira in priložnost, da dobiš nazaj starega kompanjona, ki ti je bil kruto odvzet. Vse ostalo je žretje igrarskih ovac s strani opevanega britanskega leva.

Za še zadnjo klofuto je totalno rutinska stotnija achievementov, ki so bili v temeljni igri precej bolj zanimivi.

Fable 2: Knothole Island
Lionhead / Microsoft za xbox 360
objavljeno: Joker 187
februar 2009


sorodni članki