IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Sonic Unleashed

Le malo bolje je z nočnimi odpravami. Weresonic tu deluje kot Kratos v God of War, kar ni le površna primerjava, saj je Sega to kultno igro kopirala na vse pretege. Enako kot tam so nivoji spoj mlatenja in ploš­čadenja z nekaj miselnih ugankic, in podobno kot v GoW zbiraš duše umrlih ter jih vlagaš v sposobnosti - kombinacije, zdravje, specialke. Zvezdno dogajanje je zaradi počasnega, okornega Weresonica opazno bolj upokojensko od dnevnega. A problem niti ni v tej ostri spremembi tempa, marveč v kupu drugih pomanjkljivosti. Sploh se ne bom spuščal v hudičevsko razporejene nadaljevalne točke ali nezmožnost shranitve položaja. Če moraš med tipično polurnim nivojem odnehati, ker se ti je pes uscal v akvarij in ti pokvaril zlato ribico, si igra ne bo zapomnila ničesar. Ker to je pač hardkor, bejbi! Se pa bom usajal nad knofodrkaškim bojem, ki od tebe sicer hoče nekaj pozornosti, taktike in blokiranja, a je preveč nagnjen k spektakularnim kombinacijam na podlagi naključ­nih pritiskov in pozna daleč premalo vrst sovražnikov, da bi ostal zanimiv na dolgi rok. Kakih pet vrst enih in istih spakic v precej nesposobni obliki srečuješ skozi ves špil. In obrekoval bom sitne ploščadne izseke, kjer je Weresonic pri skokih med drogovi in palicami v zidovih ter hoji po ozkih ceveh ostudno neroden. S svojima raztegljivima šapama se lahko oprime le tistih povr­šin, ki so posebej oz­na­če­ne, in njegovo dojemanje, kdaj to more storiti, je tako nezanesljivo, da se moraš prav nasmihati. Da bi bila mera polna, se kamera rotira v tri kras­ne, pri nabiranju prstanov je treba biti čisto po nepotrebnem natančen, tik pred konci stopenj težavnost običajno ostro poskoči, kasno napredovanje v sposobnostih postane odvisno od grindaškega ponavljanja nivojev in število sličic na sekundo zna neprijetno upadati. Kako zaboga lahko med pičenjem petsto na uro igra deluje gladko kot svila, tu pa se zatika kot kosmatulja na rašpli?!

Azijci imajo resnično fetiš na tlako (grind), se pravi brezmož­gans­ko ponavljanje enih in istih dejanj, da je lik močnejši. To je v SU najbolj očitno ponoči, vendar se tudi dnevni nivoji zanašajo na nove in nove obiske.

Naposled se gre tako vprašati o smislu tega izdelka. Po eni strani Sonic Unleashed z otročjo štorijico in risankastim videzom meri na mladež, po drugi pa postavlja take zahteve, da imajo z njo probleme najbolj okoreli ljubitelji ploščad. Zaključni nivo, do katerega se prebiješ po kakih petnajstih urah, je recimo prava zbirka cenenih smrti zaradi težav v igralnem sistemu, kot so nepopolno zaznavanje ciljev, površni skoki, zdrsi z ozkih cevi in neubogljiva kamera. Ob tem je stopnja dolga več kot pol ure, nadzorne točke na njej so krepko vsaksebi, ekstra življenja pa so nameščena le na nekaterih mestih, na drugih pa ne. Zakaj? Ker si je nek zloben samuraj tako zamislil svojo verzijo sadistične temnice.
Sonic Unleashed ni mišljen kot zabava, marveč kot trdo delo. Je pravšnji za nekoga, ki svojo vrednost meri po tem, kako dober je v težkih špilih, in ki je odpustljiv do vsakršnih neumnosti, saj jih dojema kot dodaten izziv. Tovrstnež si bo lahko po končanju Unleasheda na mogočna prsa pripel orden v slavo svoji železni volji & nadpovprečnim sposobnostim. A vsakomur, ki se ne umešča v ta okvir, bo slejkoprej prišlo do živega dejstvo, da je za preveč tvojih napak odgovorna igra. Verjetno se bo to zgodilo že krepko pred finalnim nivojem, drugače pa gotovo na njem. Prav tam, kjer bo taka oseba dobila pogojni refleks, da mora ob uzrtju ježevca divje steči stran. Daleč stran.

Iz nočnih stopenj nismo dali kaj dosti slik, ker so grafično dokaj nezanimive. Povrhu boje spremlja ena in ista melodija, ki začne nemalo najedati.

Sonic Unleashed
Sonic Team / Sega za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 187
februar 2009

62