V svetu iger presenečenja čakajo za vsakim vogalom. Nekateri špili, ki jih težko čakaš, te pustijo ravnodušnega kot sen­d­vič z bencinske. Drugi, ki jih preizkusiš bolj iz občutka dolžnosti kot res­nič­ne želje, pa te razrvajo in v tebi pre­budijo širok spekter čustev. Natanko tak je Sonic Unleashed, druga igra za xbox 360 in PS3 z mod­rim špičakarjem v glavni vlogi. V ne­katerih pogledih je zadeva taka katastrofa kot Sonic the Hedgehog izpred dobrih dveh let, ob katerem so invalidi shodili, da so lahko pobegnili. V drugih pa gre za najboljšo je­ževš­čino od Sonic Adventure DX naprej. Ig­ra te nikakor ne pusti ravnodušnega, čeprav je del tega tudi dejstvo, da te zna razjeziti do te mere, da joypad pred frčanjem skozi okno obvaruje le krepka doza zen meditacije.

Če zgrešiš pot naprej, včasih umreš, včasih pa se kočljivi del ciklično ponovi. Bolj kot se bližaš koncu, manj je takih strahopetnih odpustljivosti. Sonic je za dece!

Vse se začne jako nedolžno. V uvodu Sonic kot ponavadi osira dr. Eggmana oziroma Robotnika (ena in ista oseba), le da je bojno polje flota Robotnikovih vesoljskih ladij. Toda zviti pleško živalco zvabi v past in jo izkoristi, da razmontira bližnji planet. Na Seginem junaku je, da znova sestavi svet, prekriža račune Eggmanu in se osvobodi prekletstva, ki ga ponoči zmutira v volkodlakarsko beštijo z gromozanskimi šapami. (Sega ji pravi 'weresonic', čeprav 'were' v stari ang­leš­­čini pomeni moškega, hihi.) Pridružita se mu cortka­no leteče bitjece Chip in kompanjon Tails, spozna pa tudi dobrodušnega starega profesorja. Zgodbica teče tako skozi vnaprej pripravljene kot s srčkom narejene sekvence, po vsebini, podajanju in nekam nespretnih govorcih pa spomni na risanke v Živ-žavu. Kdor je le-tega prerasel, bo v ekran strmel precej nezainteresirano. Sonic je pogumen in notranje močan, Chip je klovn, Eggman je pohlepen in nad vsem visi ancientna skrivnost. Klasika od klasike.
Isto velja za enega od treh igralnih pristopov - dnevne nivoje, ki jih šibajoči bodičar premaguje v svoji navadni obliki. Sega je tu po Sonic and the Secret Rings za wii ponovno našla točko, kjer se trirazsežnost dobro prekrije s pregovorno bliskovitim ploščadnim drvenjem. Sonic nori v desno tako kot v starih časih, ko smo šibanje spremljali v 2D, le da zdaj pogled dinamično skače med stranskim, izzahrbtnim, ptičjepers­pek­­­tivnim, nagnjenim in še kakim. V vsakem od njih su­pergasto ču­do teče kot Spidi Gonzales s feferonom v rektumu, razbija zaboje in robote, drsi po tračnicah, se odganja od fliperskih odbijačev, šviga skozi pospeševalne kroge, drsi pod nizko postavljenimi preg­ra­dami, se odriva med stenami, blazni čez škropečo vod­no gladino ... Kdaj pa kdaj se ustavi, da zajameš sapo, in tedaj igra od tebe zahteva nekaj navadnega ploščadenja. A večinoma so ti nivoji ena sama burn­outovska šoparija. Kot na začetku serije, le da je videz inačice za xbox 360 in PS3 oko izdirajoče natančen, pixarjevsko barvit in z redkimi kolcaji v gladkosti.

Kitajski nivo ima ustrezen slog grafike in muzike. Slednja je v splošnem lepo presenečenje, saj pop šunder včerajšnjika zamenja za raznolike melodije.

Kvazi novost so časovno omejene zahteve po zapore­d­nem pritiskanju gumbov v skladu z navodili na zaslonu (QTEji) nad daljšimi prepadi ali na odbojnih fedrih. A bolj pride do izraza nelinearnost stopenj, saj praktično ni nobene, kjer bi do cilja vodila ena pot. Lahko si ziheraš in ubiraš laže dostopne steze, vendar tve­gane poteze peljejo do alternativnih poti. Te običajno dajo več nagrad, kot so dodatna življenja in prstani, ter skrajšajo pot do cilja, kar je pomembno za končni čas in oceno. Od potolčenih sovražnikov dobivaš izkušnje v obliki rumenih geometrijskih likov, ki jih vlagaš v hitrost in boljši izkoristek energije iz prstanov, na podlagi katere divje pospešuješ. Se pravi, nič prstanov, nič dodatnega pospeška na lastno pest. Med skrivnostmi pa so najbolj važne kolajne s simboloma sonca in lune, s katerimi odklepaš nove stopnje.