IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Mirror's Edge
Mirror's Edge

Življenje tekača? Pred sovragi divje drveti in nikdar ne zakaSneti.

Se ti kdaj sanja, da padaš? Da tla v pišu vetra neusmiljeno drvijo proti tebi, medtem ko se ti notranjost od strahu utekočinja in ti skozi zadnja vrata odteka v gate? Jaz doslej nisem, si pa mislim, da odslej bom. Po zaslugi Roba ogledala, tega nebrušenega diamanta in presenetljivo junaš­ke­ga eksperimenta v prvoosebnem ploščadenju.

Igralcem Tomb Raiderjev in Princev bo skakalna preprekica nemudoma znana. Skočiš na drog, zanihaš in pristaneš na robu zračnika.

Poanta Mirror's Edga mora biti ob trušču, ki je igro obkrožal od napovedi lani poleti, znana celo novinarjem oddaje Svet. Nastopaš kot Faith, deklina evrop­sko-azijskega porekla, ki v nadzorovanem mestu iz bližnje prihodnosti deluje kot runnerka, uporniška prenašalka občutljivih podatkov. Nasprotniki oblasti vroče informacije spravijo v kuferčke in jih dajo v roke kurirjem, ti pa jih dostavljajo naslovnikom. Kako? Zlasti s tekom po strehah stolpnic in drugih visokih zgradb, udejanjenem po zgledu modernega urbanega športa parkourja. Smisel slednjega je, da hitro in učinkovito prideš do cilja, in natanko to počne Verica, ko se vihti po skakalnih poligonih stotine metrov nad glavami ničesar slutečih občanov.
Ideja platformskega prekopicevanja na vrtoglavih vi­šinah, ki poudarjajo moč osrednjega nasprotnika v zvrsti - sile težnosti -, seveda ni nova. Spomnimo se kilavega Getting Upa in odličnega Crackdowna, lagodnega Assassin's Creeda ter Tomb Raiderjev. Istotako ni nedotaknjen parkour, ki ga je skušal ovekove­čiti spodleteli Free Running. A nikdar doslej, niti ko se je Perzijski princ v Sands of Time sapojemajoče op­rijemal stebrov palače v oblakih, ni bilo skakanje na­bito s toliko adrenalina. Temu botruje ravno prvoosebna perspektiva, ki je za žanr domala revolucionarna. Ne videti svojega lika in se v navideznem svetu docela zanašati na prirojeni občutek, da je pod očmi delujoče telo, se sliši neverjetno. Toda švedskim Digital Illusions je uspelo prav to. Resničnega občudovanja je vredno, kako malo težav imaš z nadzorom in dojemanjem sebe v prostoru.

Čisti dizajn mesta ter risankastih vmesnih sekvenc, ki se spogledujejo s stripi in občrtano grafiko, bo komu nemara deloval pust. Je pa lep.

Vtis, da ima Faith telo, je kljub njeni odsotnosti z ekrana sijajen že zaradi tega, ker vidiš njeni roki, če pogledaš dol, pa tudi del njenega trupa in stopali. Hkrati te spremljajo njeno dihanje ter stokanje ob težjih podvigih in vz­du­šen piš vetra z rahlim zamegljevanjem robov zaslona, ko dekle doseže zadosti veliko hitrost. Gibanje je elegantno, gladko in zvez­no, pri čemer kontrole niso v napoto, saj so izredno priročne in lahko dojemljive. En gumb je namenjen vsem vrstam skokov in odskokov, vzdolžnemu teku po zidu in dviganju telesa z robov; drugi botruje počepu, zdrsu pod nizkimi ovirami in prevalu ob padcih s še obvladljivih višin; tretji hipoma obrne pogled, četrti razorožuje capi­ne, peti vrši interakcijo z okoljem ... To je nekako to. Na zaslonu ni pokazateljev (Faith se sama ozdravi, če jo nekaj časa nihče ne nadleguje, dočim njeno zdravje kaže obarvanost zaslona), temveč samo živo rdeče označeni ključni objekti, kot so odskočne rampe, žlebovi, palice in vrata, ter pika na sredini zaslona, ki rabi kot oporna točka v trirazsežnem prostoru. Glede nje mi je eden od avtorjev v Leipzigu povedal, da so jo vdelali zato, ker je imela testna skupina velike težave z natančnim skakanjem. In ker so brez nje bruhali. Res.

Šefovskih bitk ni ravno na pretek, niti niso pretirano zahtevne. Tale je recimo enostavna kot pasulj, je pa kasnejša dosti bolj razgibana. Tudi tepežkarsko.

Mirror's Edge
DICE / EA za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 185
december 2008

80