IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Fracture
Fracture

Aggressor skoplje luknjo in vanjo za­dega še en povprečen špil.

Pred tedni je prezidente organizacije PC Gaming Alliance firmo LucasArts obtožil, da že 'lep čas niso napravili dobre igre za ra­ču­nal­nike'. Izjava je bila bržda namenoma bolj provokativna kot karkoli drugega, a ob Fracture si ne mo­rem kaj, da ne bi dobil občutka, da možje nekoč legendarne tvrdke ne vedo natanko, kaj naj počno s svojimi zamislimi. Fracture ima namreč luštno začetno premiso, ki pa ostane ujeta v okovih povprečnosti.

Grafični srček je dokaj halovski, kar ni švoh, toda vemo, da xbox 360 zmore več. Predvsem kaj malo pomaga, če oblekica ni dovolj fletna in nova.

Zasnovana je na enem prvih prelomnih konceptov na novodobnih konzolah: prostem spreminjanju terena. Ne le, da se ta vdaja pod zadetki težjih orožij, temveč imamo na voljo posebna orodja za rovarjenje po kartah in ustvarjanje lastnega peskovnika. Naš junak ima v rokah entrencher, Puško, s katero enostavno dviguje ali spušča podlago. Slednjo lahko maliči le na področjih z zemljo, medtem ko se beton ali skale ne vdajo. Uporaba entrencherja je preprosta in hitra in ko se na začetni stopnji začneš igrati z njim, kaže, da imaš pred seboj revolucionarno igro. Dodatne možnosti nudijo štiri vrste granat: za spuščanje in dviganje terena, ustvarjanje visokih stebrov ter viharnih vrtincev. Tehnična izvedba je brezhibna - ob gnetenju zemljice ni zatikanja, povrhu pa je moč marsikatero okoliško reč totalno zdemolirati, nakar fizikalno simulirano oddrči v globino. Brez pretiravanja lahko re­čem, da je Fracture tehnološka nadgradnja fizikalno prav tako obdarjenega The Force Unleashed.
A kmalu se začneš zavedati, kam si padel. Lucasovci so po lastnih besedah nameravali s Fracture začeti novo megafranšizo, zaradi česar je tolikanj teže razumeti, čemu zadeva spomni na neočarljivo čobodro vseh mogočih že znanih naslovov. Naš junak, Jet Brody, je videti tak, kot bi Marcusa Fenixa prebarvali rdeče in mu na vrat posadili glavo nordijskega tehnozabriteža iz Too Human. Dizajn stopenj je skopiran iz Resistance, dropshipi iz Hala. Nasploh videz poboža oči le na začetku, nakar se ves špil pojaš po podobnih betonskih hodnikih, halah s kovinskimi stenami in zelenih zunanjih površinah.

Pacifiki (ne pacifisti, ker nas streljajo v glavo pa to) nimajo težav z zadevanjem in zaslon bomo imeli nenehno rudeč. Bolijo pa ne kaj prida.

Puhlost ni omejena na zunanjost. Brody tiči v oklepu z energetskim ščitom, ki se obnavlja, ko jih ne dobiva po riti. Iz tretje perspektive ga zremo v zatilje in v rokah drži pinjau pinjau energetske puške. Z njimi dela pinjau po sovražnikih, od navadnih v zelene oklepe odetih genetsko nadgrajenih ljudi do malo večjih v zelene oklepe odetih genetsko nadgrajenih ljudi do še malo večjih v zelene oklepe blablabla. Kasneje pridejo še leteči v rdeči oklep odeti genetsko nadgrajeni ljudje in izjema je le eden od šefetov. Nepridipravi so tumpasti in jih ni problem položiti, četudi jih igra že na privzeti stopnji pošilja nad nas v precej resnih koli­činah, zato akcije kot take nikoli ne manjka. Ve­činoma tekajo okoli kot kure ali molijo ksihte izza kritja na vedno istem mestu, da jih brez napora popokaš. Boj zaradi tega ni nič posebnega. Sploh ker so nora orožja, o katerih smo slišali nore obljube, povečini že noro videna in noro omledna za rabo. Jurišna puška, šibrovka, metalnik granat, bazuka in podoben šmorn nima 'teže' in karakterja kot sorodne izvedbe v denimo Gears of War. Veselje je uporabljati le tista krepelca, ki imajo gravitacijski učinek, kot je denimo omenjena granata vortex. In seveda entrencher. Z njim je moč hitro prekiniti zaveso ognja in si napraviti zaklon, pa tudi, ko sovragu prvič spelješ tla spod nog, da se začudeno prekucne, se smejiš kot utrgan. A to je omejeno na prve pol in zadnje pol ure, kajti vmes o kakih dobrih 'terenskih' bojnih ugankah ni ne duha, ne sluha. Rešitve so ali tako očitne, da bi jih videl slepec (dvigneš tla do police, na katero je treba), ali pa jih igra pokaže kar sama. Uživanje ob teptanju zemljice je zato v mnogočem odvisno od naše samoiniciative. Falotov večinoma ni težko pospraviti z navadnimi orožji, je pa z uporabo entrencherja bolj zabavno. Če se nam to ljubi, kajti Fracturinih osem ur postane ob rutinskem klanju rutinskih nasprotnikov zelo ... rutinskih. Do neke mere se lahko zabavaš z večigrastvom, kjer ni slabotne umetne pameti in kjer modus excavation poskrbi za nekaj zabavnih uric. A zopet, nič posebnega.

Gledati množično destrukcijo JE veličastno. Občutek imam, da bi programerji na oblikovalce igre najraje spustili eno tako skladovnico železja.

Ne pomaga niti plitka, predvidljiva štorija. Nastavek je resda lušten: v 22. stoletju podnebne spremembe ZDA prekoljejo na pol in zahodna Republika Pacifica se stepe z vzhodno Atlantic Alliance, katere človek je Brody. Toda vse skupaj se ob likih z globino čajne žlič­ke ne premakne nikamor. Smo dober fant, tepemo slabe fante, to je to. Ni mi jasno, kam je pri tem izginil ves lucasovski pripovedni žmoht.
Fracture je sem in tja zabavna in izvirna reč, predvsem če smo malce iznajdljivi. Toda čeprav ima tehnologija spreminjanja terena velik potencial in prihodnost, jo špil slabo izkoristi. Izkušnja je zato pod črto pozabljenja vredna.

Jet zmore naenkrat nositi dve orožji in njiju izbira je poleg maličenja terena edina taktična dilema. Pa še to ne toliko, saj na veliko ležijo naokoli.

Fracture
Day 1 / LucasArts za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 184
november 2008

60