Peter Molyneux, šef studia Lionhead in eden prepoznavnejših ljudi v industriji iger, ima sicer na zalogi kar nekaj legendarnih izdelkov (Populous, Black & White, The Movies), zaradi katerih njegove besede vedno najdejo hvaležna ušesa. Ima pa še nekaj drugega: morskopesno velik gobec. Nikdar se ne more upreti mega hvali svojih prihajajočih izdelkov, ki se nato uresniči le deloma. Fable 2 naj bi bilo tako po Petrčkovo nič manj kot 'najboljše igranje domišljijskih vlog vseh časov'. No, ni.

Ker lahko kamero prosto vrtiš, je tvoj lik v tem primeru malo levo gor od sredine, dočim je rdeče obrobljen sovražnik. Barvne krogle so izkušnje, odletele iz poražencev, ki jih pobiraš s tiščanjem gumba.

Nadaljevanje podobno opevanega, a ne ravno superiornega prvenca (J136, 75) nas po petsto letih vrne v srednjeveško deželo Albion, v kožo Junačka (lahko je tudi ženskega spola), ki živi v revščini in še ne ve za svoje poreklo, a se mu to kmalu razkrije. Na njem je, da se skozi opravljanje nalog spodobno nabilda in na kup zbobna še tri Heroje, saj sam ne bo kos Negativcu. Pristop je enak kot v prvencu: pogled od zadaj, realnočasoven boj, skorajda izključno samotarstvo, zaradi katerega imaš v slogu one man banda na razpolago meč, strelno orožje plus čarovnije (dr

Trol je videti hud, a ko ga srečaš, niti ni. Je statičen in predvidljiv. Hkrati je to edini resni šef, ostali si ne zaslužijo tega imena. Hm, niti on si ga ne …

uščine ni, le mestoma se ti pridružijo računalniško nadzorovani liki) ... Ter poudarek na prepričljivosti dežele in socialnem življenju.
Igra oboje slednje jemlje nadvse resno in s tem raz­šir­ja koncept enice. Albion je v prenovljeni grafični tuniki čudovit, a ne le zaradi barvite risankaste grafike z izrednimi učinki, kot sta oko izdirajoče zahajanje sonca in otipljivo hladno sneženje, temveč vsled pozor­nos­ti, posvečene detajlom. Tako naselja kot divja območja so izrezbarjena do zadnjih detajlov in ko se sprehajaš po mestnih ulicah, vaških kolovozih, pokopališčih, hribih, gozdovih, gusarskih otokih, cvetočih poljih, hišah, templjih, stolpih ter grobnicah, se po­čutiš, kot da si res v klasični pravljični deželi. Navrtanost neprimerno grše enice z ozkimi potmi, po katerih si lahko edinole kolovratil, je v veliki meri preteklost, saj se moreš odpraviti kamorkoli, kjer je teren razumno prehoden. Tako najdeš mnoge skrivnosti, od demonskih vrat, za katerih prestop moraš napeti mož­ga­ne, prek ekstra spopadov do skrinj z raznoraznimi dobrotami. Tajne ti pomaga odkrivati zvesti kuža, ki je noro simpatičen kompanjon, saj mu mečeš žogico, ga božaš, kregaš, futraš in zdraviš, če ga ranijo v boju, kjer ti pomaga. Na srečo je nesmrten, da se ne bo kaki punci nepopravljivo orosilo oko.

Na sliki je ni videti, ampak k naslednjemu cilju te venomer usmerja črta iz svetlikavih drobtin. Nadvse prijetno je tudi, da lahko iz menija kadarkoli skočiš na vsako že obiskano lokacijo.

Kljub temu Fable 2 ni otročja bedarija. Starostna oz­na­­ka 15 je zaslužena, saj je farbovitost prestreljena z od­raslo ostrino v obliki iztezanj sredincev, prdcev in fu­kaških veseljačenj, pa raznih besednih iger na osnovi tipičnega britanskega humorja, podanih z ustreznim naglasom. Mešajo se Črni gad, Monty Python ter Gos­pod Bean in definitivno je Fable 2 ena bolj smešnih iger zadnjega časa, vsaj če ti dogajajo šale iz oštarij. Ker je močno usmerjena v to, da ti Albion predstavi kot realno deželo, naokoli drobenclja na stotine ljudi, od katerih te zaradi tvojega splošnega slovesa vsakdo mara, ne mara ali nekaj vmes. Z grimasami in gibi se folku dodatno prikupiš ali ga odbiješ, kar oboje vodi k višjim oziroma nižjim cenam v šta­cunah in flirtanju, zaroki, poroki ter fuku s prostitut­kami. (Seks vseeno ni prikazan, grr.) Tako lajdra kot žena sta lahko zali gos­pici ali pa bradat, kosmat & debel dec, pri čemer se is­to­spolni odnosi špilu ne zdi­jo prav nič čudni. Niti se ne zgraža nad bigamijo, se pravi, če si omisliš več dru­žin in v vsakem mestu plo­diš ot­ro­ke kot kak neutolažljiv pavijan. Familijarni in štacunski podvigi ti denar od­ži­ra­jo, služiš pa ga ne le z re­ševanjem kvestov, mar­več s kupovanjem nepremičnin in trgovin, od ko­der dobivaš stalne prihodke. Tudi ko ne igraš. Cekin dobiš še z mini igrami, kot so sekanje drv, kovanje me­čev in streženje piva, ter s kockanjem.