Včasih smo mladci čitali stripe, današnja generacija pa gleda stripovske filme ... in nažiga stripovske igre. Na primer Hellboy: Science of Evil, hodi-naprej pretepačino s ščepom skakanja ter drobtinico razmišljanja. Reč dejansko pou­darja pripovedno plat, zaradi katere deluje kot lahkoten crtič v gibanju, in zdi se, da so igralni deli, ki skozi šest nivojev znesejo osem ur vrtenja palcev (na najtežji od treh zahtevnostnih stopenj kako več), vstav­ljeni bolj zaradi lepšega. Zgodba in humor sta namreč boljša od špilanja, čeprav se ne bosta potegovala za literarno nagrado ali smejalni pokal.

Kadar vidiš, da so neko igro storili pri Krome Studios, si lahko precej gotov, da ne bo vrhunska.

Rdeči hudičevec s čudežno roko v SoE, ki nima zveze s filmom Golden Army, sprva sledi netopirski ča­rov­nici, a kmalu naleti na večje težave. Sedanjost pre­­kinjajo izleti v njegovo preteklost, iz česar se zlago­­ma sestavi mozaik o ancientni nevarnosti za človeštvo. Temu navzlic zardelko ohrani zafrkantsko žilico in ne skopari z enovrstičnicami. Škoda, da se mu ne posrečijo zares dostikrat, pa tudi štorija se na koncu izkaže za pozabljenja vredno.

Ko kanalje dovolj natepeš, jih moreš usmrtiti. Te animacije trajajo predolgo in se ponavljajo.

Enako kot akcija. Špil se zgleduje po God of War: tekaš po 3D nivojih, tepeš nasprotnike, od katerih večje premaguješ v QTE-sekvencah, vmes malček skačeš in gruntaš, kako odpreti prehode. Toda s svojo nedodelanostjo, preproščino in enoličnostjo je očitno namenjen nekritičnim enajstletnim fa­nom stripa. Košek preprostih kombinacij, ki jih Hell­boy premore na začetku in so podprti s pištolo, ostane z njim skozi vso igro ter skrbi za netežavno odkrižanje pol ducata nezahtevnih, neumnih sovraž­nikov, kar botruje zlasti utrudljivemu ponavljanju brez prave dinamike. Navzlic več vrstam streliva in par naprednim potezam v slogu nekrvavih usmrtitev ter prijemanja hladnih orožij je v ogromni večini situacij vseeno, kako drkaš knofe. Redki so trenutki, ko moraš v odstranjevanje capinov vložiti karkoli razen naključnega mlatenja po joypadu. Bloka ni, za nameček pa je hudičevko boleče okoren. To omejenost krasi nezanesljivo prijemanje spak, stopnje so vse bolj raz­vle­čene, izbirčnejše pa bo zmotila groba grafika zaradi izvedenke za PSP.

Najbolj bumbarski so manjši in večji šefi, ki jih de­jansko premagaš hitreje kot običajne nasprotnike.

Vse sicer ni porazno. Nekaj spopadov je dobrih, okolja so razgibana, tu je možnost sodelovalnega igranja na eni konzoli ali po spletu, štorija in vici so prebav­ljivi. Če si nadjunaškim stripom naklonjen osnov­no­šolec, bi ti igra znala dogajati. A naposled je taka kot pogrošne knjižice s sličicami, ki po čitanju romajo v smeti. Le da včasih zanje nismo plačali toliko, kot je treba danes za igro.