IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Prizefighter
Prizefighter

Sneti jih kasira, toda v zameno izbije dvakrat toliko čekanov.

Glede na to, kako malo je boksarščin, sem se Prizefighterja veselil, kljub kravatarskemu do­pisu 'Don King presents' ter zoprnemu frisu tega nasto­paš­­ke­ga promoterja z obvez­no cigaro v nabreklem gobcu. In spočetka je zadeva kar obetala. A po kakih desetih urah precej enoličnega nabijanja knofov mi je postalo jasno, da to ni špil, ki so ga Venom Games, avtorji sorodnih Rockyjev, nameravali izdati. Kot se do­s­tikrat zgodi, so ugriznili v več, kot so bili sposobni odjesti, nakar so morali sek­ljati na dosti koncih. Se pozna.

Igranje je hitro in do­­kaj preprosto, zato ritem enoig­ralst­va kvari preveč ta­ke­dow­nov. Preden koga nokavtiraš, traja.

Po strukturi je Prizefighter vse, kar od tovrstnega špila pričakuješ - nič manj in nič več. Ekshibicijski spopadi, trening, kariera, večigralstvo za dva na eni konzoli, rangirani in nerangirani tepeži po Livu tako z vnaprej pripravljenimi kot lastno stvarjenim boksarjem, izdelava slednjega, pa internetne lestvice, razborita mu­zika in uradni mlatilci, od današnjih do preteklih, v šestih kategorijah. Čeprav kreacija pu­gilista ni nič posebnega (vi­dez, višina, kilaža, kategorija, trije stili, vstopni komad), je ka­­riera sprva prijetno prese­ne­čenje. Kot novopečen boksar The Kid se znajdeš v Vegasu in se lotiš poti navzgor. Stari trener te najprej malo poduči, na­kar te prepusti nizu bojev. Če jih kaniš preživeti, moraš brcoritarja razvijati na štirih področjih (moč, kondicija, gibč- nost, spretnost), kar storiš s pe­timi vajami - tekom, rokavicami, kolebnico in udar­janjem v dve vrsti vreč. To delaš s ponavljanjem zaporedij gumbov, ki se pokažejo na zaslonu, z izvajanjem pravih udarcev oziroma z drkanjem knofov. Mini igre niso napačne (če se ti mudi, jih lahko preskočiš, le da tedaj dobiš manj plusa) in skoznje lahko ustvariš silaka, kombinatorika, deklico za vse ali karkoli vmes. Ne boš pa dobil vsemogočneža, saj se kariera prej zaključi. Pot sp­remljajo kvazi dokumentarni, HD-posnetki ljudi, ki govorijo o The Kidovi preteklosti in tako ustvarjajo vtis, da zreš oddajo o življenju legendarnega boksarja. Vmes ugledaš še nekaj animiranih promoterskih dogodkov, recimo prehod pod Kingov plašč, med­tem ko ti na telefon uletavajo spo­ro­čila folka, od pri­ležnic do kolegov. Tu se lahko dos­tikrat odločaš, ali boš treniral, kar pomeni manjšo medijsko izpostavljenost, ali se vlačil po počitniških središčih, za kar boš žrtvoval nekaj pripravljenosti. Takisto sodeluješ v rundah slavnih bojev iz boksars­ke zgodovine.

QTEjevske mini igre za razvoj boksarja se zdijo načeloma cenene, toda bogate kombinacije gumbov si sledijo tako, da si na koncu res orenk zadihan.

Vse to se sliši kul, toda zasnova je napol kuhana. Me­dijska (ne)priljubljenost je element brez prave podlage; lovače padajo z neba; istotako je čudno vstavljeno prijateljstvo z enim od poražencev. Služiš og­rom­ne vsote, toda kupljive robe ni. Sčasoma zač­no filmčki presedati, saj ne povedo nič pametnega, najbolj pa je smešen King, ki te spodbuja kot kak cenen zvodnik. Kljub začetnim obetom se tako kariera v Prizefighterju prevesi v čisto običajnost - hkrati pa v dolgčas. Problem je v neraznolikih nasprotnikih in umetni pameti, ki ne glede na to, katero od treh te­žav­nosti izbereš, pada na vedno iste, zelo enostavne finte. Če skušaš boksati izven njih, te ra­ču­nalniški refleksi hitro položijo na tla. Dosti več težav kot na kon­cu, kjer čakajo neimpresivni levaki, imaš sredi kampanje, kjer si deležen celo dveh malce iz­vir­nih bo­jev. A to je premalo, da bi se kariera ognila du­hamornosti.

Med kariero sodeluješ tudi v kla­sič­nih borbah iz zgodovine, recimo Baer proti Braddocku iz leta 1935, v katerih si ponavadi tepen ko preproga. Zanimivo je, da se v njih zamenja paleta barv.

Velikega truda ni bil deležen niti borilni sistem. Te­melji so resda solidni: gumbi dajejo udarce, leva gobica botruje premikanju po ringu in sukanju gornjega dela trupa, desna je blok, tu pa sta še nabiranje moči za specialko in zadihanost. Boksanje je tekoče, udarci se gib­ko dopolnjujejo in vežejo v kombinacije. Toda končni vtis ni zares na nivoju, saj se Pri­ze­fighter ustavi pri osnovah. Nabor sun­kov je precej ozek, manjka natančnejše do­lo­čanje moči, poškodb ni, boksarji so si pretirano podobni, zadihanost je neodvisna od energije in specialke so preveč pomembne, saj znajo vzeti pol črte z energijo. Tako je zlasti na liniji, kjer garaš in garaš, tipu ni nič, nakar ti spusti posebnico in si pokojni. Še dobro, da v rangiranih tekmah igraš samo na tri runde.
Prizefighter je sicer malo bolj arkaden od EAjevega konkurenta, Fight Night Round 3 (Joker 153, 84), tako da primerjava morda ni pravična. A glede večine elementov je FNR3 toliko naprednejši, da ni niti smešno. Potencial igra ima, a Venom niso izpopolnili borilnega sistema, kariero so izrezbarili le delno, sprogramirali so umetno pamet, ki ti je dorasla le nekaj časa, in v mnogočem so zaostali za starejšim tekmecem. Lahko, da je Don King mojster čveka in manipulacije, vendar se tem dejstvom, ki v rokavicah nosijo podkve, ne more ogniti.

Zunanjost je funkcionalna in nenapačna, a ne več kot to. Še dolga pot je do poškodbenega modela in plapolajočih frisov iz FNR3.

Prizefighter
Venom / Take-Two za xbox 360
objavljeno: Joker 181
avgust 2008

53