IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Viking: Battle for Asgard
Viking: Battle for Asgard

I am ripper, tearer, slasher, gouger na kvadrat! I am Sneti!!!

Nekaj je gotovo: človek ima redko priložnost igrati kaj tako temačnega in brutalnega, kot je Viking. Njegov nemi mišičnjaški protagonist Ska­rin, oborožen z bridkim mečem in ojštro se­­kirico, se grdogledo sprehaja po fantazijskem svetu, ki ni po naključju podoben onemu iz Gospodarja Prs­ta­nov, saj je podlaga obeh nordijska mitologija. Vendar tod okrog ne skačejo prijazni hobitki, temveč horde or­kovsko-trolovskih podrepni­kov zle boginje Hel, ki se je na­­me­nila zavzeti Midgard (zem­ljo). Na Skarinu, šampionu nje­ne nasprotnice Freje, je, da ji v tej tretjeosebni sekljačin pre­­križa račune. In tega se loti nadvse resno, kot kak volvo, kri­žan s flajšmašino.

Masaker je že fin, toda ali je treba prav zato gledati v Hel in Frejo, ki sta taki, kot bi ušli z MTVja?

Borilni sistem po globini ni pri­merljiv z Devil May Cry, Ninja Gaiden in God of War, a je soliden. Obsega udarce treh moči, blok, izmikanje, potiske, kratke kombinacije in rabo treh elemen­tov (ogenj, led, strela), nabor vsega tega pa se širi ter ja­ča. Treba je upoštevati, kako si postavljen in proti komu se boriš, saj knofodrk ne deluje najbolje. Nasprotniki so oboroženi z meči in loki, določeni nosijo ščite in oklepe, srečaš brzopete ašašine. Ustrezno moraš pri­lagajati taktiko, zlasti če se odločiš za nivo hard. Tu boj zadobi značilno plimovanje, prelevi se v eleganten ples izmikanj, blokad in udarcev. Mazivo pa so seveda kri in čreva. Podoba je malce risankasta, toda ko barbar reže ude, odbija glave in seka capine na po­lovičke - ja guspa, kila kremenateljcev, so čist sveži! - ti je jasno, zakaj ima špil starostno oznako 18.

Kaveljc so tudi tehnične težave. Verzijo za PS3 ka­zijo zajetne upočasnitve, grafične anomalije in zamrznitve. Ona za XB360 je bolj popiljena.

Itak ni razloga, da bi bil Skarin nežnejši. Njegov dom so trije veliki otoki, nanizani eden za drugim, polni mrakobne ču­do­vi­tosti. V skladu z novimi ig­rar­skimi smernicami se ka­dar­­­koli odpraviš kamorkoli na trenutnem otoku in občuduješ globo­ke prepade, visoke pe­či­ne, šir­ne ledene ravnice, reke iz lave. Ponekod pada sneg, drugod dež, menjavata se dan in noč. Potovanje hitrijo veliki čarobni kamni, med katerimi je moč instantno preskakova­ti. Bistvo je raziskati ozemlje do potankosti in opraviti vse ne­linearno raz­me­­tane naloge, ki jih frpjsko dajejo različni liki. V ta namen ni treba le pohajati in sekljati, marveč pride do izraza nekaj platformskega skakanja ter do­s­ti tiholazenja z usmrtitvami od zadaj. Ponavadi imaš izbiro: direktno so­oče­nje, šunjanje ali kombinacijo. Jasno se vidi, da so avtorji igrali Mark of Kri.
Vsekakor sčasoma pridobiš zmajski kamen, s katerim pri­kličeš zmaja, in osvobodiš dovolj Vikingov. Tedaj napoči čas za naskok na osrednjo trdnjavo na otoku. V družbi stotin brats­kih bradatežev se usuješ proti capinskim obzidjem in kolješ, da je veselje. Ker ša­ma­ni na eni in drugi strani redno kličejo okrepitve, je poanta v tem, da se prebiješ do sov­raž­nih coprni­kov in jih sesekljaš, šele potem tvoje sile na­predujejo. Če vmes z masak­rom silovitejših nas­prot­nikov nabereš dovolj run, pa lahko nad grdavže pošlješ zmaja, ki jih upepeli. Te ma­sov­ne bitke, nabite s plameni, rjo­venjem in Carmino Burano, so resnično paša za oči, čeprav se očitno zgledujejo po filmu The Lord of the Rings.

Niti trojica zaključnih bitk ni imuna na ponavljanje, saj je način, ka­ko zmagaš, vedno do pičice enak. Tale polšef na to nima vpliva.

Toda Viking kljub dobremu borilnemu sistemu, od­pr­te­mu svetu in vzdušju klecne. Ko po štirinajstih urah zreš v odjavno špico, ne moreš prezreti določene grenkobe, razen če si nekritičen nedeljski igralec, za­čet­nik ali brezmožganski huligan, ki mu je edino po­membno klanje. Na seznamu zamer takoj pristaneta zanikrna štorija in obupno bran tekst. Dalje nažira okleščenost potencialno naprednih elementov. Na stra­teško poveljevanje denimo pozabite. Skarin vso igro vihti isti orožji, od katerih se meč le dvakrat samodejno nadgradi, statistik pa nima. Za daljšanje črte z zdravjem, dohtarske napitke, metalne tomahavke, bombe in širitev zaloge bojnih potez rabi denar, ki ga dobiva iz naokoli razmetanih skrinj, vrčev ter mošenj. Primitivno in razočarajoče. Nato je treba pograjati raz­po­tegnjenost. Večina kvestkov je nedomišljijskih in re­petitivnih, ubranih na zlajnano vižo prinašanja in re­ševanja. In to me pripelje do največje tečnosti: reciklaže. Ne ponavljajo se le naloge, marveč tudi prizo­rišča, saj svet ni ravno dinamičen, najbolj pa zlodjevci. Smrtnjakov je hudo premalo sort in jih od prve do zadnje sekunde vodi do pičice enaka, ne prav napredna umetna pamet. Ni zanič, ni pa tudi dobra, zato borba kmalu postane rutina. Še slabše je pri šefih, ki si ne zaslužijo tega imena in jih stalno odstranuješ na identične, enostavne, nezahtevne načine.
Ko tako z otročje lahkim QTEjem na enako, pretirano dolgovezno vižo poflodraš dvanajstega veletrola, ti pos­tane jasno, da Battle for Asgard pade v enako luk­njo kot toliko drugih 'svobodnjaških' iger, na primer Assassin's Creed. Ustvarjalci so energijo in cekin zlili v velik svet in spektakularnost, kar je pohvalno in bo zadovoljilo določene ljudi. Ko je prišla vrsta na težav­nost­no krivuljo, tempo, raznolikost, umetno pamet in podobne reči, pa so morali špil že poslati v trgovine. Da bi se lahko vpisal v zgodovino kot vrhunski predstavnik zvrsti, a se ni, je največja brutalnost v njem.

Kamera je nekam svojeglava, a jo ukrotiš. Najbolj kajpak nažira v finalni bitki. Zvok pa bi lahko gotovo bil bogatejši.

Viking: Battle for Asgard
Creative Assembly / Sega za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 177
april 2008

67