IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Devil May Cry 4
Devil May Cry 4

Sneti z veseljem nagradi triletno delo enega bolj požrtvovalnih moštev.

Po končanju četrtega dela znane Capcomove serije hodi-naprej sekljačin te prevevajo vseh sort občutki, ki niso docela pozitivni. Okušaš de­nimo grenkobo zaradi delne lenobe ustvarjalcev in bolečino ob razsutih pričakovanjih, da bo štirica prelomna. Obenem pa ni moč prezreti vnesenosti nad izvedbo, nasmeška ob spominu na animejsko štorijo, spoštovanja izrednega borilnega siste­ma in odločenosti, da boš igro zaobvladal na višjem ni­voju. Če nisi navdušen, je to predvsem zato, ker ne razumeš, da DMC4 ni revo­lu­cija, temveč zložna, izpi­lje­­na evo­lucija nečesa bleš­čečega.

Verzija za PC izide koncem meseca. Glede na to, da so jo razvijali vzporedno z tole za XB360, ne bi smela biti nič drugačna.

Težko je ostati ravnodušen že ob butajoči predsta­vit­vi. Tudi v next-gen izvedenki sicer strmimo v su­ho­par­na ozadja brez bistvenih interaktivnosti. A po drugi strani višja ločljivost in mnoštvo čudovitih učinkov naredita velik spektakel, primeren močnejšemu hardveru, od resnično veličastnega gradu do eksplozivnih šefovskih spopadov. Svoje doprinesejo nadmočne ani­­macije, ki že uvodoma naznanijo, da bo to najbolj uda­­­ren in zgodbovno podprt del niza. O štoriji ne bodo pisali v Sobotni prilogi, toda v pripoved o norem starcu, ki odpre demonska vrata, da bi postal rešitelj sveta, sta z veliko žlico namešani odbitost ter resnobnost. Prvo z neukrotljivo samozavestjo, picami in nadjoškato spremljevalko predstavlja stari znanec Dante, belolasi demonski človek (hm, človeški demon?). A njegovo namenoma pretirano zajebantskost, ob kateri smo se zabavali v DMC3, dopolnjuje mrkost no­ve­ga pro­tagonista. Nero je na prvi pogled sličen Danteju, po duši pa se ne bi mogla bolj ločiti. Štirica na ta na­čin še bolj kombinira resnost s smehom, s či­mer ultimativno počasti svoj edinstveni animejski šarm.

Navdušenski forumi že kipijo od taktik in nasvetov za čim več točk. DMC4 dokazuje, da je score attack kljub starosti še vedno živ.

Nero je hkrati točka, kjer se najbolj vidi želja po svežini v seriji. Njegov meč pozna tri stopnje jačanja udarcev, za podporo pa ima revolver, a bolj kot nanj se opira na demonsko roko. Ta Nerovo bojevanje jasno loči od Dantejevega, saj sovražnike z njo povleče k sebi in jih treska ob tla, odgovorna pa je tudi za me­ga specialke. Razliko najbolj občutiš, ko v zadnji tret­ji­ni igre, ki z dvajsetimi misijami traja prav toliko ur, opustiš Nera in prevzameš Danteja. Razen, seveda, če si drkalec knofov, ki mu dol visi za detajle ču­do­vitega tepežkarskega sistema, temelječega na zd­ru­­ževanju številnih potez v čim bolj imenitne kombina­cije. Za take pikzmigarje prej v DMCjih ni bilo prostora, a nepopustljiva pravomoškost iz trojke je zgodovina, saj je štirica prijazna do neizkušenih in onih, ki nimajo časa ali volje, da bi se pos­ve­ča­li borilni globini na nivoju resnih pretepačin. Ne le, da na začetku po­nudi srednje težaven in preprost mo­dus, temveč omogoča tvorjenje za­p­le­tenih verig z drkanjem enega gumba in prilagaja zahtevnost šefov, če imaš z njimi težave.

Devil May Cry 4
Capcom za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 176
marec 2008

86