Klik klik. Klik klik klik. Klik. Prrrrrt. Aaaah. Medmeti, ki označujejo paritveni klic grenlandskega kljunaša, odnos s samico in oddih pred spancem? Nemara, nisem biolog (očitno, če dam kljunaša na Grenlandijo). Sem pa dolgoleten navidezni dirkač in četudi ne bi igral Project Gotham Racinga 3, bi na podlagi izkušenj iz prejšnjih treh delov - serija se je začela z Metropolisom na dreamcastu - zaključil, za kaj gre. Za dodeljevanje poklonov, namreč, edinstveno temu nizu šoferščin. Gre za sistem, ki poklone - kudose (kudos pomeni slavo, sloves) dodeljuje glede na nevarnost, a hkratno uspešnost vožnje. Ko avtu zdrsne zadek, ko voziš nekomu tik za ritjo, ko tekmeca prehitiš, tedaj se pokloni - klik klik klik - seštevajo in množijo kot komboti v Tony Hawku. Po nekaj sekundah običajne vožnje se - prrrrrt! - dodelijo, če kam premočno butneš, pa ostaneš brez vsega zmnožka. Preprost, genialen in samosvoj sistem.

Najbolj impresiven je pogled iz kabine. Svetloba polzi po vetrobranki, pospeški tresejo, števci delujejo, volan se obrača, oblikovanje je avtentično. Kul. Škoda, da je vidno polje tako omejeno.

Nanj je privijačen napol arkadni vozni model, ki streže tistim, ki se jim zdijo Need for Speedi preveč enostavni, a nimajo živcev za hardcore simulacije. Osemdeseterica dirkal, ki jih krasijo licence proizvajalcev, kot so Ferrari, Lotus, Saleen, Ford, RUF, Lamborghini, Dodge in GM (golfov in jetrc ne boste srečali, eden najslabših avtov je testarossa), se ne vedejo kot pošasti, ki bi imele vsaka čisto svoje lastnosti. Vendar ni vse v tiščanju, saj je treba v njih spoznavanje ipak vložiti trud, predvsem kar se tiče pod- ter predkrmarjenja in zdrsavanja v ovinkih. Slednjega ni težko doseči, saj v ta namen le nagneš volan, stisneš zavoro in se poigraš z gasom. Problem je ubrati idealno linijo, ki te skozi zavoj odnese nabirajočega kudose, cvilečih gum in na robu zmogljivosti, a pod nadzorom. V tem je čar igre, ki zelo spomni na dvojko: z voznim modelom, ki ni ne zajeban, ne ajnfoh, se vozi nadvse lepo, občutek brzine je otipljiv in PGR3 lahko fura tako tvoja punca, ki prvič drži v roki joypad, kot ti, ki nimaš volje za študiranje GTR, a ti gredo arkadice na jetra. Prav nič ne škodi zglancana podoba. Jekleni konjiči se bleščijo kot za stavo in v njih odsevajo tako stavbe četverice velemest (London, Tokio, New York, Las Vegas) kot drevesno okolje F1-dirkališča Nurburgring s polovično ali polno turo Nordschleife. Ob progi čaka 3D folk, ki s fleši slika in se ustraši, ko pribiješ v ograjo, dočim ušesa boža zanimiv, obsežen soundtrack, sestavljen iz elektronike, rocka, klasike ter indijskega citranja. Nekaj zlobnega je v tem, ko ga tiščiš na Verdija in Čakro Rjavca.

Mogoče sem prestrog, ampak mislim, da next-gen ne sme pomeniti le luštne grafike, temveč da je treba pričakovati prelome v igranju, strukturi, fiziki, opcijah, pameti ... Tega v PGR3 krepko manjka.

Škoda torej, da v solo ne boš odpihnjen, saj so na voljo le posamezne dirke in kratka, toda vseeno duhamorna kariera, klasično sestavljena iz niza izzivov. Ti so umeščeni v pet težavnostnih stopenj in begajo med doseganjem uvrstitve, vožnjo med stožci, imetjem neke hitrosti na ciljni črti, nizanjem poklonov za pridobivanje časa ... Ker je umetna pamet robotska (je sicer nekaj prerivanja, tako da GT4 to ni, a če tebe ni zraven, vse poteka hudo po tračnicah) in so z ograjami nenaravno odrezane steze v okviru večjega prizorišča velikokrat nedomiselne (ravna črta, oster ovinek, ravna črta, oster ovinek ...), okolica pa narejena v boleče istem slogu, neanimirana in plastična, se zdi napredovanje rutinsko. Denar ter poklone služiš hitro in ker so malodane vsi avti vidni takoj ter cenovno dosegljivi, predvsem pa ne n

Prvi občutek je prav gloriozen, zlasti v 720p ali 1080i. A ne mine dolgo, da pogruntaš, kako neživljenjska, malodane dolgočasna je okolica. In kako umetno se obnaša silicijeva inteligenca.

udijo nadgrajevanja in krancljanja, ob njih dobitju ne čutiš nekega ponosa. Resda ima vsak edinstveno, po resničnosti modelirano kabino, kar naredi poglede iz njih vzdušne. Toda iz mnogih vidiš premalo, da bi v njih zdržal. Poškodbe so minimalne: čeprav priletiš v zid s tristo na uro, bo to vzrokovalo bornemu dvigu pokrova motorja, in zadaj se bo po trkih karoserija malce preoblikovala. Predvsem pa ne vplivajo na obnašanje vozil, kar je skupaj z odsotnostjo šoferske črte korak nazaj od Forze. Takisto ni vremenskih razmer, makadamskih izzivov ...
Vse te napake je laže spregledati, če dosti igraš po Livu. Tu spremljaš dirke, ki trenutno potekajo, dolpobiraš duhce za testno dirkališče, kjer je moč pred nakupom preizkusiti sleherni avto, zreš posnetke najboljših, čekiraš lestvice in se v čisto pravi karieri meriš s tekmovalci iz vse Evrope. Dirke potekajo brez trohice zamika in nizanje dosežkov ter nabiranje poklonov, kar ti viša status, povzročita skorajda pokemonsko vročico. A tudi tu ne gre brez zamer, saj je največ osem sodelujočih na progi nekam malo.
PGR3 je solidna dirkačina, ki s sistemom poklonov, lepo, čeprav plastično podobo in nalezljivim nalinijskim udejstvovanjem zvito vabi k samo še eni dirki, podrtju le še tistega rekorda, zgolj še onemu spletnemu preizkusu. Vendar pa po mnogih elementih, od odsotnosti poškodbenega modela prek manka nadgradenj in količkaj življenjske umetne pameti do precej monotonega enoigralstva ter številnih rutinskih prog zaostaja že za velikimi dirkačinami te generacije, kot sta Gran Turismo 4 in Forza. Kaj šele, da bi pričarala zares next-gen občutek. In ali ni prav slednji smisel špilov, ki se pojavijo ob lansiranju novodobnega sistema?