Včasih so bili izidi novih Final Fantasyjev dogodki, ki so zaznamovali generacije konzol. Enica je definirala NES, sedmica playstation, desetica PS2. A rod naprav, ki odhaja, jo je v tem pogledu odnesel slabo. Final Fantasy XIII za PS3 in xbox 360 mi je bil zaradi kakovostnega boja sicer všeč, toda številni mu niso odpustili velike premočrtnosti in manka pravovernih erpegejskih elementov, denimo mest. Naslednik, FFXIII-2, je bil odprt, vendar ne toliko prostorsko kot časovno, poleg česar je bil komaj še znosno rutinski in tlačanski. Zaključna epizoda, Lightning Returns: Final Fantasy XIII, je nelinearna na normalen način in vpelje številne nove prijeme. Toda še zdaleč niso vsi posrečeni.

Monstrumi so konkretni in med raziskovanjem zlahka naletiš na kakega, ki ti nemudoma prešteje rebra. Poraz te stane časa, ki je bistvena dobrina, zato jo je ob zanohtnici dobro popihati. Če ti uspe.

Bhunivelzov univerzum
Namorjena bjonda Lightning se vrne petsto let v prihodnosti srednjeveško-tehnološke dimenzije, ko je vse na tem, da gre v falus. Vrhovno božanstvo Bhunivelze (resno, kdo si izmišljuje ta imena?) se je namenilo realnost fernihtati in začeti znova. Tu vstopi Strela, žalujoča zaradi sestre, in z Bhunivelzejem sklene dogovor: on ji vrne žlahto, ona rešuje duše za v novi svet. Res sposoben bog ...
Povedano je iztočnica za počasno zgodbo, ki po žalobnosti pre­kaša vse Final Fantasyje. Kar je konkreten dosežek. Če si želiš radosti, ne posegaj po tem špilu, prav tako ne, če nisi ig­ral prejšnjih delov, saj ti ne bo nič jasno. Returns se ne trudi s pojasnjevanjem, marveč obsuje z vračajočimi se prijatelji in sovražniki. O njihovih motivih lahko kot nepoučen le ugibaš.
Ker me je pripoved v osnovni FFXIII pritegnila in mi morbidnost ugaja, sem v ugašanju luči našel nekaj zrn. Predvsem v ideji, da ne rešuješ sveta, kot je v igrah običajno, in v bibličnih referencah. Na splošno pa je glede jasnosti in sporočilnosti fabula na nižku. Pa oseb. Samo objokujemo lahko čase kultnih li­kov, kot so Cloud, Yuna in Tidus, ter sovražnikov, kot je bil Sephiroth. Teh novih klincev si ne zapomnijo niti fani.

Ker je to Final Fantasy, boš srečal klasične gradnike, od valute gil do rumenih nojevcev chocobov. V puščavi, kajpak.

Osrednje mesto je grafično bolj ena revščina in za nabiranje redkejših reči terja skakanje, ki je vse prej kot precizno. Avtorji so morali pač delati s pogonom Crystal, ki še zdaleč ni prvorazreden.

Čas, usode glas
Igra vpelje samosvojo krovno zamisel. Čas teče domala neprestano in do apokalipse je le še nekaj dni. Ko Lightning vandra okoli, minute na uri nepreklicno odtekajo. Svetlobo zamenja noč, mrak predre sonce in toč­no ob šestih zjutraj Bog svetlolasko pokliče nazaj na baz­no postajo, od koder skoči v nov dan. Če je bila pri reše­va­nju duš skozi glavne in stranske kveste us­peš­na, bo dobila odlog, drugače bo početja kmalu konec. A tedaj, v new game +, bo moč začeti znova z vsemi izkuš­­njami in večino robe. Ko se svet resetira, imaš nekaj več pojma, kako opraviti kveste in kako najti idealno pot. V primeru, da si ne zvišaš težav­nosti, so tudi boji lažji.

Gajstna Lightning je bistveno drugačen lik kot v FFXIII, njena začetna otopelost pa je v službi zgodbe. Vseeno sporočilnost in kakovost fabule tokrat šepata.

Če nisi pristaš tega, da igro po končanju za vekomaj odložiš na polico, je prijem kul. Lightning Returns malodane terja vnovično igranje, če ti spodleti ali ne. Temu ustrezno je krepko nepremočrtna, saj je njenih par tematskih območij (dve mesti, puščava s templji, gozdne livade) zajetnih in docela odprtih raziskovanju. Novo ig­ra­n­je je lahko krepko drugačno. Žal pa časoplovski pri­jem ne izpade docela prijeten. Stalno si pod pritiskom, da moraš nekaj storiti, preden bo ura toliko in toliko. Naj gre za kveste ali vrata, ki se ob neki uri nepreklicno zapro. Niti pogovarjati se ne moreš normalno, ker se stalno mudi!
Saj boš lahko vse ponavljal v novi igri +, a znova gara­ti že narejene naloge je tečno. Sploh zaradi pretežno nezanimive, puste in včasih grde okolice, ki je pretirano oglata in polna nejasnih tekstur. Zgradbe iz pravokotnih hodnikov, škatlaste mestne ulice, pol­ne lutkastih ljudi, skalovje iz dobe PS1 ... Obrazi in lasje so prelestni, toda cena, ki jo plačaš, je visoka.

Mlatenje je bolj akcijska in realnočasovna oblika tistega, ki smo ga videli v trinajstici. Ima stične točke z MMOjskima Fantasyjema XI in XIV, le druščine ni. Le-to nadomeš­čajo Streline oblike, ki jih po babje simbolizirajo oblačila. Ta so japansko nafrfuljena.

Na rezilu in osti
Kakor osnovna trinajstica se Returns najbolj izkaže z bojevanjem. Le-to je postalo realnočasovno in akcijsko, nadzoruješ pa samo Lightning. Finta je v treh shemah, ki jih sestaviš in menjavaš na lastno pest. Vsaka ima svoje rezilo, meč, veščine in magije, ki so proti določenim sovragom uporabne bolj ali manj. Strele recimo takoj skurijo male plastelinkote, a so neučinkovite proti demonom. Trdovratnejše sovražnike je treba z izkoriščanjem šibkih točk spraviti v omotico (stagger), kjer jim vzameš konkretno količino energije. 
Tvorjenje shem iz nabrane robe je zanimivo, tudi zato, ker se Lightning ne krepi tradicionalno, marveč le v obliki nagrad za kveste. Tako z grindom pri­deš le do denarja in/ali boljše opreme. Tepež pa je vznemirljiv, poln bliskanja in temelji na iskanju idealnega prijema za čimhitrejši poraz sitnobe. A kakor je prijeten, ima minuse, zlasti to, da pri veliki količini raznolikih sovragov, kar je resda plus, tri sheme ne zadostujejo, da bi bil povsod efektiven. Posledica je nemalo razvle­če­nih obračunov, kjer traja več minut, da zmagaš. Barabini so sicer vidni, tako da se jim lahko ogneš, vendar se znajo pojaviti tik pred tabo. A to ni nujno slabo, kajti špil je brez stalnega bojevanja sila moreč in dolgovezen. Celo z njim je tak ...

V stranskih kvestih srečaš silovitejše nasprotnike, vendar se začne njihova krovna zasnova ponavljati – zmerom nekomu nekaj prinašaš. Sedlo bi več raznolikosti.

Vrnitev odpisane
Lightning Returns je resda originalna in si upa tvegati, vendar je rezultat mešan. Če že komu, jo priporočam veteranom japonskih frpjev, ki iščejo nekaj bolj nenavadnega. Ostali pa naj se ne pustijo zavesti slavnemu imenu.