Če bi mi kdo pred leti rekel, da bo kmalu pri vrhu lestvic popularnosti igra z imenom Plants vs. Zombies, bi najprej preveril, če mu je v kri vdrl seč in ima zdaj resne težave z možgansko opno. A mogoče je PopCapov špilič na računalnikih in mobilnikih razturil prav zaradi norega imena. (Ej, navsezadnje je uspel tudi nemogoče klicani Flappy Bird, tako da šur, zakaj pa ne.) Oziroma z njim povezane zasnove, ko si v maniri tower defensa po vrtu razpostavljal rože za mrcvarjenje lačnih zombakljev. Trupelca so lazila z desne proti levi po več ravneh, ti pa si sadil sončnice, kaktuse in podobno floro ter opazoval, kako mrtvece samodejno zasipa z izstrelki. Bilo je plitko in dolgovezno, a kratkočasno in všečno mnogim, ki niso bili zadosti spretni za resnejša branjenja s stolpiči oziroma se jim z njimi ni ljubilo ukvarjati. 
V podobno smer stopa odvrtek Garden Warfare, ki zelenjadarske bitke bistveno spremeni. Kakor bi tržnica, kjer pri prijaznih tetah kupuješ bio radič, lepega dne mutirala v otroško igrišče, je strategijo zamenjalo tretjeosebno večigralsko streljanje v omejenih arenah. Ne tako veli­častno kot v Titanfallu, divje kot v Call of Duty: Ghosts in kompleksno kot v Battlefieldu 4, vendar humorno, pisano, razgibano in preprosto žurersko. Ter niti ne tako odvrgljivo, kot bi se zdelo glede na tradicijo serije.

Na tej karti v načinu garden ops je vrtiček, ki ga rastje brani pred trupli, na vrhu stopnic. Po njih skuša priti šef s slike, seveda pa to ni edini prehod.

Spomladi na vrtu, pa to
V središču pozornosti so znova bitke med sprtimi rastlinami in zombiji, in sicer v dveh temeljnih okusih. Prvi je 'garden ops', kjer s še do tremi drugimi ljudmi po internetu na strani klorofilnikov sodeluješ v boju proti mrličem. Ti prihajajo v naraščajoče težkih valovih in ne smejo uničiti branjenih vrtičkov. Na nižjih težavnostih so valovi dokaj umirjeni. Na višjih pa nad druščino hitro privrši še kaj drugega kot navadni zombaklji, med katerimi so tak z vedrom na glavi, bralec časopisov, dobro zaščiteni v krsti, eksploziv­než in tako dalje. Pojavijo se namreč močnejši, šefovski mrtvaki, na primer jeti, plesalec, bombaš in mi­šičnjak z električno macolo.
Pri obrambi si pomagaš s sajenjem rož v statične tegelne, med njimi strojnice in zdravilne sončnice, obnavljajo življenjsko energijo. Če tolpa opravi z vsemi valovi, je treba globoko vdihniti, opustiti zavetje njive in oddirjati do zbirnega mesta. Tam med vse močnej­ši­mi zombijskimi naskoki sčasoma dočakaš Norega Davida, za serijo tradicionalnega rednecka, ki prileti s kmetavzarskim kombijem in vso karfijolo odpelje na varno.

Eno od orožij zombijskega soldata je močna bazuka, ki pa ne ustreli v trenutku. Medtem ko se kadaver pripravlja, ga lahko šavje mimogrede fenta.

Vrtičkarski rompompom
Pričakoval bi, da bodo garden ops hitro izgubili na privlačnosti, a so te dejansko sposobni zadržati za lep čas. Zlasti če je druščina uigrana in raznolika po izbranih poklicih. Med običajnimi, polšefovskimi in šefovskimi valovi se pojavijo nepredvideni, ki jih uravnava avtomat na srečo, iz tal se dvignejo nagrobniki, ki jih je dobro uničiti, a je treba za to oditi z vrta, in zombaklji radi navalijo iz več smeri hkrati. Vrt je namreč zmerom odprt na več koncih, tudi zgoraj in spodaj, zaradi česar je treba pokrivati različne prehode. To pa zagotavlja dinamiko in adrenalin.
Posebej sem bil presenečen nad solidno oblikovanimi prizorišči v modusu garden ops. V izvedenkah starega načina horde so karte v veliko igrah nedomišljijske in se akcija zvečine osredotoča na bojevanje. V Garden Warfare pa so zemljevidi na prvi pogled simpl, a so raznoliki in za dobro izrabo terjajo kar nekaj preučevanja ter privajanja. Škoda, da jih je samo pet in da so zgolj izrezki prizorišč za tekmovalni internetni multiplayer. Lokalni za dva na razdeljenem zaslonu je sicer vdelan, a je polovičarski, ker sodelujoči igralec ne more razvijati svojega zelja.

Kaktus ni najboljša izbira za boj od blizu, ne glede na to, kako ga okin­ča­mo – nadenemo mu očala, spremenimo čupo … Tudi vsem ostalim likom.

Gniloba in trohnoba
Spletni multi je središče udejstvovanja, in sicer do te mere, da moraš imeti za vsakršno igranje zlato naročnino na Xbox Live (zraven dobiš šifro za dva dni). Tvorita ga dva temeljna modusa: team vanquish in gardens & graveyards. Prvi je moštveni deathmatch, kjer se dve moštvi s po dvanajstimi igralci borita, katero bo prej doseglo petdeset fragov. Drugi rože prisili, da branijo zaporedoma nanizane cilje, ki jih v omejenem času napadajo zombiji, nakar se člani ekip zamenjajo. Tu imajo trupla lastne umetnopametne sodelavce, saj lahko iz tal vlečejo računalniško vodene manjše kadavre. 
Modusa sama po sebi res nista nič posebnega. So pa druge privlačnosti, začenši s krasno, barvito, risankasto grafiko, ki puhti od samosvojega sloga in heca. Težko je brez nasmeha gledati čudaške segniteže, ki se šepaje in z mongoloidnimi frisi prebijajo čez ovire ter se kruto spopadajo s sve­žim sočivjem. Oziroma lačno cvetje, ki med os­tud­nim kruljenjem golta trohneče meso. A še bolj privlači deseterica stopenj, ki je tako kot v garden ops krasno raz­gibana. V obmorskem mestecu se boji odvijajo na lesenih pomolih in med dalmatinskimi hiškami, grad obiluje s sobanami, razdrapano okoliško hribovje je polno sotesk in vzpetin, idealnih za zasede, tu je divjezahodna tematika, do­čim v idilični vasici na strehah čakajo snajperisti.

Zombijski nori znanstvenik je s teleportiranjem in dohtarstvom zanimiv združek lastnosti. Namenjen je predvsem nekoliko naprednejšim igralcem.

Tudi gartrože morajo v službo
Snajperisti? Da, vrste rastlin in zombijev iz starih PvZ se do neke mere prenesejo v Garden Warfare, kjer delujejo kot poklici. Vsaka stran ima štiri temeljne. Pri rož'cah so to mali zeleni grahovski strelec - peashooter, sončnica, mesojeda rastlina in kaktus. Pri zombijih pa soldat, inženir, športnik in znanstvenik. Proti pričakovanjem se njihove sposobnosti ne pokrivajo docela. Mesojedka je denimo učinkovita samo od blizu, lahko se potopi v tla in meče pasti, česar zombiji nimajo. Na drugi strani se inženir teleportira in zdravi kamerade, dočim slednje pri rastlinah počne sončnica, ki zmore postati statičen laser. Domet veščin sicer ne seže blazno daleč, a kar je, je dobro udejanjeno.
Vsaka služba ima tri sposobnosti, ki jih odkleneš z izpolnjevanjem ciljev v slogu 'pokončaj X nasprotnikov'. To storiš kmalu, dlje pa traja pridobivanje variant. V navideznih zavojčkih kart, ki jih kupuješ za z igranjem pridobljeni denar brez mikrotransakcij (!), najdeš inačice posamičnih poklicev. Te so opremljene s samosvojimi orožji in imajo še druge lastnosti. Zombijski soldat recimo dobi ostrostrelko, navadna sončnica pa se spremeni v kovinsko, ki je težja, manj občutljiva in počasnejša. Ene same nadmočne verzije ni, saj je vsaka močna v določenih situacijah in šibka drugod. Kaktus zna metati mine in pošiljati naokoli leteči česen, ki rešeta spod oblakov, vendar je od blizu precej šibkejši od drugih klas. Kameradi ga morajo ščititi, da je učinkovit, kar poudari moštveno naravo igre. Saj gre brez sodelovanja in bitke vsak zase so lahko kul. Toda ekipa, ki ve, kaj počne, bo zmagovita.

Pluski na zaslonu kažejo, kje je ranjenec, ki ga je moč v okviru časovne omejitve oživiti. Zelo koristne so tudi sličice, ki dajo vedeti, kje so sovragi.

Solatka za vsakogar
Dvomim sicer, da bodo za Garden Warfare rastli klani, kajti organizirano, zagreto hardcore občinstvo bo ta pisana reč pustila hladno. A to je logična posledica narave igre s starostno oznako PEGI 7, saj gre v bistvu za uvod v resne večigralske streljanke. Špil na prijazen način predstavi pristope in mehanike, ki jih odraslejše nažigačine skrivajo za nasiljem ter osornostjo do začetnikov. Za zmago je treba sodelovati ... ubadaš se z deathmatchem, za­vzemanjem ključnih točk in valovi sovražnikov ... oživljaš padle sotrpine ... razvijaš lik ... in tuhtaš, kateri poklic oziroma sposobnost se v dani situaciji najbolj splača uporabiti. Le da je vse skupaj prijazno, benigno in nekrvavo, poleg česar niti ni plitko in stane polovico toliko kot 'odrasli' špili. Verzija za xbox one pride ugodnih 36 evrov, ona za PC, ki izide 27. junija, bo gotovo še manj.
Nekje je pač treba začeti in Garden Warfare je dobra vstopna točka za celodnevna & celonočna geekanja, ko si starejši. V slogu Titanfalla ne umreš takoj, saj imaš kar nekaj energije, razen če te posnajpajo v betico. Celo tako imenovani 'boss mode' lahko izbereš namesto poklica - v njem za nekaj minut postaneš poveljnik, ki kakor v Battlefieldih motri bojišče iz ptičje perspektive in razpostavlja koristne zadeve za moštvo. Oziroma poženeš način welcome mat, kjer imajo slabi igralci v naslednji rundi več energije. Nič čudnega, da skozi slušalke slišiš veliko otroških glasov in da te nihče ne zmerja, da si peder s kosmato mamo. Pravo pribežališče normalnosti, ti rečem.