IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Max: The Curse of Brotherhood
Max: The Curse of Brotherhood

Sneti bratca rešuje in se nad špilom povprečnim zmrduje.

O bratskih razprtijah iz prve roke ne vem dosti, saj sta se starša odločila, da bosta hitro nehala obremenjevati svet z mešanjem nesvetega genskega materiala. Si pa predstavljam, da bi v prvo­šolskih letih ne maral za malo tečnobo, ki bi me skoraj že odraslega nadlegovala z avtomobilčki in robotki. Morda bi se mi celo zahotelo, da bi ga končno vzele pošasti in ga odnesle v pravljično dimenzijo.
Ko take misli obidejo pokavca Maxa, se mu želja uresniči, saj bratca Felixa ugrabi kos­mata beštija. Izkaže se, da za njo stoji franken­štajnovski coprnik, ki si hoče povrniti izgub­ljeno mladost. Maxa na obeh Microsoftovih konzolah in PCju čaka skakalno-ugankars­ka pot, polna nevarnosti, mimo katerih si bo pomagal s čudežno barvico dobre čarovnice.

Taka je osnova igranja. S tiščanjem petelina in premikanjem gobice iz vroče točke zarišeš vejo, nakar jo uporabiš, da greš dalje.

Jolly v malhi
Če se ti je ob omembi imena Max v glavi nekaj zarisalo, si se verjetno spomnil na zanimivi Max & The Magic Marker, opisan v Jokerju 202. Tam si napredoval z risanjem fizikalno podprtih objektov. Naslovnega junač­ka si z dežnikom ščitil pred dežjem, z zabojem obtežil tehtnico in ko si naslikal brv, se je Maks po njej povzpel.
Curse of Brotherhood gradi na tej zamisli, a je preprostejši. Igranje poteka tako, da v pogledu od strani šibaš po vnaprej določeni ploski poti, skačeš in uporabljaš barvico. Stis­­neš petelina na joypadu, da se flomaster po­­ka­že, nakar rišeš objekt, dokler ne zmanjka barve. Malarske veščine odklepaš sproti. Spr­­va Maks dviga stolpiče iz tal, nato na njegov ukaz poženejo veje in oprijemalke, še kas­neje cimpra vodne tokove in meče krogle ča­robne energije.
A daleč od tega, da bi Maks našteto udejanjal kjerkoli, kot je znal v Magic Markerju. Risanje je mogoče le pri vročih točkah, obarvanih glede na moč, ki jo lahko tam izkoristiš. Celo barve v svinčniku je vedno toliko, kolikor so izdelovalci predvideli. Zaradi tega bo stolp vedno take in take maksimalne višine in bo imela liana natančno odmerjeno skrajno dolžino.
Domišljija in eksperimentiranje sta zato omejena. Če si imel v Markerju nekaj svobode pri tem, kako si odmotal situacije, je zdaj poudarek skoraj vedno na iskanju tiste edine rešitve, ki so si jo zamislili danski avtorji Press Play. Spomnim se le prgišča situacij, ki sem jih ob vnovičnem poskušanju rešil kako drugače, pa še tam se mi dozdeva, da je šlo za nepredvidene posledice dinamične fizike. Bržda je igranje tako zamejeno ravno za­radi množice nihajočih vej, kotalečih se krogel ter podirajočih se stolpov - da bi ne prišlo do čudaškosti.

Na več mestih te preganja orjaška nemeza, ki ti je na coprnikovo povelje ugrabila bratca. Dolgo ji ne moreš nič, a le čakaj, pošast …

Giotto na planem
Ne morem reči, da je raba kracalnih moči tra­pasta in osnovna. Spočetka je vse samo­umevno, kasneje pa se reči bolj zapletejo. Ne dosežejo velike kompleksnosti, da bi recimo segale čez več prostorov. Znajo pa ponuditi soliden izziv sivim celicam, ko moraš zaporedoma navezovati ovijalke na veje ali se z nanizanimi gejzirji izstreljevati čez več globeli. Oziroma prelisičiti redke sovražnike, kot so smrtonosne kresnice, gorjačarji in metalci bomb. Veje na primer niso nujno ravne, marveč so lahko zakrivljene, da se skotalijo, ali cikcakaste, da po njih splezaš.
Tudi okolica, ki meša srednji vek in tehnologijo, je kljub grafični osnovnosti pogona Unity dokaj razgibana, od gozda prek skalovja in gradovja do mrakobnih votlin. Všečen je ritem, kjer težji zagonetki sledi par lažjih, in nadaljevalne točke so razporejene bogato. Ter lušten je Maks, ki se je iz čemernega mulca prelevil v simpatičnega pogumneža. Dostikrat da vedeti, kako težko mu je, a vzt­raja, da bi rešil brata, zdaj se boji teme, malo kasneje je navdušen nad nevarnostmi, pogovarja se s čarodejko, ki mu stoji ob strani. Venomer pa ostane navaden fantič, ki razen barvice nima posebnih moči.

Ko Max dobi novo moč, je otroško navdušen. Tudi sicer je lik dosti bolj normalen in življenjski, kot smo vajeni od takih iger.

Penzlaste preglavice
Tudizato je njegovo skakanje enostavno in nekoliko plavajoče nenatančno. Tako ploš­čad­na kot ugankarska vsebina pa se začneta sčasoma opazno ponavljati, kar je bil že oči­tek Magic Markerju. Tako kot si tam spet in spet risal stolpiče iz kock, tu izdelaš na ducate umetnih lestev, se na identičen način vihtiš čez špice v tleh in na več mestih bežiš pred ogromno lomastečo spako. 
V teh sekvencah je težavnost opazno višja kot drugod in naj­manjša napaka vodi v pogibel. Podobne špice v zahtevnosti občasno nastopijo drugod, tako da na koncu ne veš, komu je igra na­menjena. Za predane igralce je v sploš­nem prelahka, dočim manj izvežbanim na par mestih vrže pod noge prehudo poleno. Navsezadnje Maks nima merilnika energije, marveč je ob dotiku capina ali preglobokem padcu takoj mrtev, kar se zna ob posamezni oviri zgoditi ducatkrat in več. Smrti je dosti in nekatere so v nasprotju z lahkotno prav­ljič­nostjo, saj junačka pošast požre ali ga zdrobi v pesteh. Res pa je, da so bajke dostikrat krute, kar si Max očitno jemlje za vzor.

Tu moraš priti do dna prepada. Ker je padec s prevelike višine smrtonosen, je treba na kovinsko kroglo zapored pripenjati ovijalke.

Trajn(ast)o zadaj
Problemom navzlic Prekletstvo bratstva ni zanič špil, zlasti ob cenovni postavki 15 evrov v xboxovi spletni trgovini (na ploščku ga ni). Ko se navadiš sackboyasto lebdečega skakanja in malce nenatančnega risanja ter se sprijazniš, da to ni visokoproračunski naslov, je reč kar prijetna. Vrednost za denar je, saj je prvi skozihod dolg kakih pet, šest ur, nakar lahko greš skozi znova in se trudiš uni­če­vati čarodejeva očesa ter pobirati kosce amu­leta, kar je večji izziv kot standardne puzlice. Definitivno pa gre bolj za povprečen poklon tovrstnim klasikam, kakršni sta Another World in Abe's Odyssey, kot za njihovega polnopravnega naslednika. Ter za manj za­nimiv ter raznolik odmev še ene skandinavske igre, po kateri se najbolj zgleduje - Trine 2.

Včasih je treba risati med gonjo. A četudi se tedaj dogajanje upočasni, zna zmotiti ne najboljša natančnost primikanja flomastra.

Max: The Curse of Brotherhood
Microsoft za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 249
april 2014

63