IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Dark Souls II

Stranke in podložniki
Variant spopadov je ogromno. Deloma zaradi mnoštva op­reme, od hladnih orožij (meči, helebarde, gorjače, buzdovani, sekire, loki, samostreli ...) prek množice oklepov, ščitov, čelad, rokavic in hlač do prstanov. Marsikaj je nadgradljivo v zameno za duše in najdene surovine, pri čemer špil ne pozna v Aziji priljubljenega farmanja naključno izpuščenih snovi. Nadalje h kompleksnosti prispeva teža tistega, kar imaš na sebi, kar krati gibljivost in terja, da izbereš med bolj zaščitenim in okornejšim likom in obratno. Pa ozemlja, ki te silijo v ozka grla, širše arene, na mostove in v kozje steze na robovih globeli. Ter statusni učinki, kot so zastrupljenost, okamnelost in krvavenje.
In, jasno, pisana zaloga sovražnikov. Prej naštete kanalje bi že zadostovale, a sem z njimi komaj popraskal površje DS2, ki količino človeško-živalsko-demonskih tolovajev meri v več ducatih. Stalno novih, izvirnih, z drugačnimi pristopi, vzorci, spretnostmi in krepeli, od česar ni dosti ponovljenega iz minulih dveh epizod. Ognjeni salamandri, garjavi psi, vzburjeni stražarji, kislinski žužki, zahrbtni zmikavti, mučitelji, pajkovske opice, temni zalezovalci, kup inačic vitezov ... Nekateri so klasični, ob drugih pobuljiš, kateri skriven­­čen mozeg si jih je izmislil. Pametni niso, ampak ni poanta v tem, marveč v dojetju in izkoriščanju slabosti ter rešpektu do njihovih moči. Razporejeni so inteligentno, tako da nudijo različen odpor glede na smer, od koder se jih lotiš, terjajo razbitje skupin, nastavljajo skupinske zasede, da jih komaj opaziš, in podobno. 

Osebe, na katere naletiš, so statične in redkobesedne, saj odgovarjajo s stavkom, dvema. Važno je, da z zaporednimi 'talki' izčrpaš možnosti dialogov.

Sploh še nisem omenil šefov, ki jih je sedemindvajset. Ja, toliko je zajebancev, ki te skušajo potacati, požreti, za­ča­ra­ti, zasuti s podrepniki, vreči v pasti, odreti v paru ali presekati na dvoje. Kljub temu bazdljive nakaze iz smrdljivih delov pekla, titanski škorpijoni, drevesni giganti in nenavaden zmaj povečini ne težijo s fantazijskostjo, umetelnimi napadi ali, bognedaj, sekvencami QTE. Nak, so čisto spo­sobni enkrat povsem normalno švistniti in pretiranega optimista koj ugonobiti. Kakšni boji so to navzlic relativni prizemljenosti načelnikov - veličastni, do kraja napeti. In kakšno je zadovoljstvo, ko zaradi spretnosti in vnaprejšnje priprave (oprema, vzorci, poise ...) potolčeš osovraženo sitnobo! Občasno je kak malo preveč soulovsko ukalupljen, vendar naletiš na docela izvirne in nevidene, pa opcijske, za katere ni nujno, da jih sploh srečaš. Žal ti je lahko, če jih ne.
Svoje doprinesejo še poklici, v katerih se zrcali prečiščena erpegejskost izdelka. Na začetku si izbereš spol in eno od služb, med katerimi so pričakovane (bojevnik, klerik, vitez, čarodej) in manj tipske - mečevalec, ki vihti dve rezili, raziskovalec, bandit, opeharjenec, ki začne gol in bos. Vsak je validen na svoj način in močnejši proti nekaterim ter šibkejši proti drugim pošast­kom. A to so le predloge, ki jim lahko slediš ali ne. Z vlaganjem nabranih duš v devet statistik in opremo coprnika vmes spremeniš v viteza in tega v klerika. Lahko se specializiraš za dolo­če­no področje, kot je duhoven, ki vse stavi na moč zamaha in čarovnij, ali si punčka za vse. Ker pa je količina duš omejena, se naprej ne moreš prebiti z grobo močjo. Bildanje brez konca je rezervirano za new game +, new game ++ in tako dalje, se pravi vnovično začenjanje špila s težjimi pogoji, pri čemer obdržiš vse. Tokrat je iti v NG+ zaradi konkretnejših nagrad in novih sovražnikov absolutno vredno, bolj kot v Demon's in Dark Souls.

Igralci Dark Souls 1 se spomnite težaškega gargojlskega para zgoraj na cerkveni strehi. No, tukaj je taistih kovinskih monstrumov šest. Zabavaj se!

Razpolagaj s tlačanom
Drži, da ima Dark Souls II težave. Včasih je preveč primitiven, denimo ko se lik ne zna potegniti na napušč, ki mu je do kolen, ter ko se ubadaš s štorastim inventarjem. Biti zna pretirano žleht z nevidnimi zidovi in 'skrivnostmi', ki jih težko pogrešaš pri normalnem napredovanju in ne bi smele biti stlačene v obskurne kote. Tudi tehnično špil ni zgleden, saj v inačici za PS3 najeda občasno zatikanje in na xboxu 360 trganje premikajoče se slike, včasih pa v obeh izdajah zateži kamera, ki ti zna lepo skriti lik. 'YOU DIED'! A res je, da je vse to manj problematično kot v prejšnjih dveh Soulih, glede na katera je igra kljub fan servisu dosti drugačna. In da mnogo vsebine orenk prednjači pred tekmeci, naj bodo žanrski ali izven.
No, pa kar težek je špil, ja. Nobenega dvoma ni, da DS2 palico postavi visoko. Navsezadnje nima easy moda, le privzeti normal, se opravičujem, bloody hard. Občasno se z občutljivimi področji na sovražnih telesih (hitboxi) in tajmingom dogajajo čudne reči. Celo pavza manjka - akcije ne ustavi ne gumb Start, ne oni za sistemski meni. Ni pa dvoma, da si je moč špil podrediti s tis­tim, kar je bilo v starih igrah stalnica. Z oceno situacije in tveganja, pripravo, raziskovanjem. Eden od šefov denimo je bistveno lažji, če okrog njega prižgeš ogenj. Drugi te ne bo pahnil v prepad, če tega prekriješ s potegom ročic. Nekateri glavarji so magični in je treba pri njih uporabiti proticoprniško zaščito, drugi so fizični in iti k njim v kikli je samomor. To so obenem Soulove puzle, saj ni klasičnih ugank z vlečenjem kamnov in ročic. Urok s strelo naredi več škode v vodi, z njo s sebe spereš katran, s katerim so te prekrili in bi ga znala ognjena puščica vneti, in eksplozivni sodi v sobi so tvoja ali sovražnikova smrt. Odvisno. 
Kaj pa tlaka, grind? Res je, da ne gre brez vračanja na že obdelana prizorišča in mlatenja že zaklanih tečnob. A to še zdaleč ni zoprno. Po eni strani zato, ker je domala vsak obračun napet in tehničen. Po drugi pa, ker s tem intimno spoznaš tako nasprotnike kot okolico, ki je ne kaže noben zemljevid. Spotoma odkriješ kako novo skrivnost, opaziš spregledano potko in podobno. Grind, ki ni grind - še en podvig serije Souls.

Statistik lika je cela rajda, od zdravja do drže. Vsakič, ko zvišaš eno od temelj­nih lastnosti, krepitev naslednje zahteva malo več duš. Sčasoma se nabere.

Prvi in zadnji plamen
Dark Souls II se upira z vsemi štirimi, a če ga spoštuješ, je pretežno pošten in ne nemogoč. Nanj se je treba pripraviti, kot se pripraviš na življenje, z garanjem in premislekom, upoštevati srečo ter biti ob polomu pripravljen poskusiti znova. Kakor smo nekdaj počeli tam, kjer so se From Software navdihovali - v Eye of the Beholderju, Ultimi, Dungeon Masterju. Stari časi so dodobra izraženi in to ni igra za ljudi, ki iščejo lahkotno zabavo, pozabo ter občutek moči, kot se danes rado dogaja. Ne boš uletel v gnečo in delil božjih udarcev, niti izvajal dolgometražnih napadov na teličkasto bolščeče trapce. Pod črto: ne boš sproščen. Namesto tega se boš tresel v temi in bil nato prerezan od golše do jajc, med kroženjem z dvignjenim ščitom boš telebnil v prepad in zaslon 'YOU DIED' se ti bo vžgal v roženici. Tudi zato, ker te bodo napadali živi igralci in ti njih v samosvojem večigralstvu (glej okvir). A vračal se boš, doumeval, postajal boljši.
To je prava pot v Dark Souls II, izredno in izvenserijsko igro, ki ne trpi polovičarstva in je kljub približevanju širšemu občinstvu (veliko kresov, teleportiranje ...) zadovoljna v svoji niši. Sam veš, če je zate ali ne; perfektna je, če ceniš konkreten izziv, globok boj, tesnobo, epsko srednjeveško-pravljično okolico in mogočne sovražnike. Kajti ko jih boš tolkel, boš deležen tistega občutka. Daj, saj veš, katerega. Tistega najboljšega.

Dark Souls II
From Software / Namco Bandai za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 249
april 2014