IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Dark Souls II
Dark Souls II

Dolga senca križa čez gomilo pada / zvrnjena ob grobu Snetega čelada.

Lep čas že nisem imel tistega občutka. Daj, saj veš, katerega. Tistega najboljšega. Ko nečesa ne moreš nehati igrati in ti obseda misli, čeprav nisi za zaslonom. Ko pa si, obstaja malokaj drugega. No, zdaj je spet tu, na polno, zahvaljujoč Dark Souls II. Igri, ki še zdaleč ni za vsakogar, ki pa toliko več pomeni tistemu, za kogar je.
Temne duše so tretjeosebno, od zadaj gledano akcijsko igranje domišljijskih vlog, ki ga je težko popredalč­­kati. Razen, če ga pospraviš v bisago z napisom 'Souls'. Ima primesi preživetvenih grozljivk, hkrati pa je najčistejši erpege. Je japonskega porekla, a bolj gotsko srednjeveški ne bi mogel biti. In čeprav je turoben, črnikav ter nepopustljivo zahteven, je široko odprt do tistih, ki so pripravljeni vanj vložiti čas, trud in celega sebe. S čimerkoli manj ne bo šlo.

Oger je sicer počasen in zabit, a če te dohiti, te zgrabi in ti odgrizne glavo. Če ga greš bistro tepst od zadaj, pa se usede nate. Death by ogre ass. Nice.

Jaz, umrli, vstali, spet padli
Začetna ura odlično zadene štimungo, ki te bo spremljala tedne, nemara mesece. (Čas igranja Dark Souls se ne šteje v urah. Take enote so preveč vsakdanje.) Kot hodeč mrtvec z nepoškodovanimi mož­ga­ni in gnijočim telesom se zbudiš v pravljični deželi Drangleic. Tih portal, skalovje in s suho travo poraš­če­na ploščad s prepadom vsenaokrog. Nekaj zašumi, se splazi, temna senca na robu zaznave. Stečeš v tęsen, zadihan se ustaviš na čistini ob drevju. Pogrkavanje, cmokljanje, zamolklo bitje velikega srca. Odhaja? Prihaja? Je že tu?
S cmokom v grlu zdirjaš mimo deročega slapu čez lesen mostič in v kolibo. Trohnobi navzlic se coprnicam ob kaminu zdiš normalen. Še en izgubljenec izmed mnogih, ki se bo po Drangleicu trudil nagrabiti zadosti duš, da bo odložil prekletstvo nemrtvih - zdrs v norost. Odložljiv, a neogiben. Ali pač? Si izbran? Boš ti prekinil krog rojstva in groba, vstajanja in padanja kraljestev? Zares umreti ne moreš, kajti smrt te je že zacahnala. Le odnehati, oveneti in zblazneti, kakor toliko drugih ...
Za razliko od prvenca in dušnega predhodnika Demon's Souls je zgodba bolj mesena in je ne spletaš zgolj iz opazovanja okolice ter redkih pripovedovanj. Kar pa ne pomeni, da je očitna in podana običajno. Saj poslušaš ljudi, ki razpredajo o usodi sveta in preteklosti. A pozabi na dokumente, filmčke, jasnost dogodkov in glasnost besede. Vsakdo, ki ga srečaš, je bodisi na robu živčnega zloma, bodisi onkraj. Daleč onkraj. V temnem hodniku sem srečal za vse čase sedečega viteza, obrnjenega z obrazom v steno, edino sogovornico. Šel sem dalje. Kaj naj bi?

Majula je vas ob pečinah, kamor se lahko teleportiraš od kateregakoli kresa. Tu bildaš lik, pri kovaču izboljšuješ orožja in trguješ z govorečo mačko.

V dalji Čeri in skovik
Še več povedo prizorišča. Kar je moralo biti veličastna utrdba, je zdaj s šavjem zaraščena, z zombaklji naseljena ruševina. Po gozdu, nekdaj polnem divjadi, tavajo frankenštajnovski špehateži, medtem ko v posušenih krošnjah čemijo preveliki molji, s katerih kril dežuje lesketav strup. Zapor naseljujejo ujetniške mumije, izkrivljeni stražarji in skvarjeni vitezi, ki čutijo le še slo po krvi. V votlinah so se zaredili skeleti in nekromanti, ki jih animirajo med zlohotnim hehetanjem. Med oblaki so vršaci, kjer lintverni valijo jajca. In kar je bila svojčas prijetna globel, je postal izrojen, blaten dol, ovit v smrdljivo črnino, kjer po kotih prežijo čekanaste gnusobe.
Kljub novemu vodji razvoja so lokacije vsaj tako impresivne, razvejane, raznolike in pesniško metaforič­ne kot v obeh predhodnicah. Cesarstvo, kamor prideš, je novo in z enico le ohlapno povezano. Moti le, da je preveč skovano po predhodnih. Ječarska trd­njava je varianta norišnice iz Demon's Souls, črnina pod kletmi je inačica Blighttowna iz Dark Souls, dočim se mora očitno vsak naslov iz te serije začeti v mogočnem gradu iste baže.

Poosebljenje Dark Souls. Otipljiva turobnost v grobnici, nevarnost preži z vseh strani, ti pa nimaš pojma, od kod in koga tako veliko okostje. Pač je.

Po drugi strani je Dark Souls II ena redkih iger, ki dejansko nudi občutek, da si se preselil v nov svet. Ne v kup linearno nanizanih ali posiljeno skrpanih prostorov, marveč v logično urejeno alternativno dimenzijo, ki deluje resnična. Tu ni ostro ločenih planjav, ječ in mest, temveč je vse skupaj velika dežela z domiselno povezanimi, raznoterimi deli. Od s soncem obsijanih ku­pol Heide's Tower of Flame prek z ogabnimi meglicami prepojenih kamnitih utorov Harvest Valleyja do z lavo oblitega Iron Keepa. Ne gre za to, da je grafika tako noro kvalitetna, čeprav nov pogon definitivno pripomore k zelo dobremu vtisu. To je preprosto mojstrs­ko oblikovana in predočena fantazijska dežela, ki vedno znova preseneti. Že s tem, da ni oseb, ki bi te po­šiljale na kveste. Na tebi je le, da poraziš šefa aktualnega območja, se prebiješ do naslednjega ter tako do konca. Koliko raziskuješ in kolješ, je povsem na tebi.

Flexile Sentry je šef, ki ima na eni strani gorjačo in na drugi meč. Slednji je nevarnejši. Dobro je uporabiti steber na sredi in ne pozabiti na vodo.

Dark Souls II
From Software / Namco Bandai za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 249
april 2014