Japonci ne delajo spektakularnih filmov, ker nimajo denarja. (Sake, gejše in brušenje katan preveč stanejo.) Zato dajejo skupaj risanke – animeje, kjer lahko podobno vzdušje pričarajo na cenejši način. Cimprajo pa tudi špile, v katerih rado vse frči v luft. Oboje doseže vrh v Vanquishu, animejski igri ter igralnem animeju, ki briše prepreke med taboroma. In ki stori resno količino sivih las hollywoodskim ZF-megaakcijadam v slogu Transformerjev. Kajti naj smo v kinih še tako ohali in ahali nad idiotsko robotsko destrukcijo Michaela Baya, je igrati tole gibko tretjeosebno nažigačino daleč večji užitek. Ker pač nastopamo v akciji. Shia LaBeouf se je tudi imel precej bolje od gledalca, ko je držal Megan Fox za rit. Nič ni boljšega, ko si v njej. Akciji, nam­reč, ne Meganini riti.

Sedanje za topove je klasika, a zopet premišljena, tako kot vse v tej igri. Muni­cija je omejena, zato je treba biti natančen, hkrati pa izbrati pravi trenutek.

Drugačna ARS
Mesnatih polobel v Vanquishu sicer ni dosti, odštevši par gleženjskih kadrov sloke bjondine Elene, ki tiči v štabu. Neprimerno več je razžarjene kovine. Punca namreč v bližnji prihodnosti usklajuje napad ameriških sil na gromozansko orbitalno postajo, ki ne samo, da je velikanska – tudi zlobna je! Nadzor nad njo je prevzel ruski falot Viktor Zajcev, ki si je drznil z mikrovalovi daljnsko scvreti tričetrt prebivalstva San Francisca. Če oblasti v osmih urah ne položijo orožja, bo isto storil New Yorku. Toda ker se Ameri ne predajo, pošljejo v akcijo člana agencije DARPA Sama Gideona. Tip bi bil sam po sebi precejšen brezzveznik, če ne bi bil odet v posebno obleko, imenovano ARS – Augmented Reaction Suit. 
Na tem mestu se zgodba, ki je kot v tovrstnih filmih itak izgovor za serviranje akcije*, in Samova nezapomnljiva osebnost poslovita. Žaromete pa nase docela povleče obleka. Dajmo, recimo ji raje Obleka. Si zasluži. Samovo atletsko telo obdaja kot belkasta rokavica, narejena iz mnogih ploščic, ki jim moč daje minireaktor med rameni. Del izdelanega videza je tudi dejstvo, da gvant iz ničesar pričara tako čelado (plok plok plok okrog betice) kot orožja. Ko pritisneš digitalni križec v eno od smeri za izbiro krepelca, se to po sunku energije pojavi v Samovih rokah. Fzzzzt! Fzzzzzzt!!! Človek bi to počel v nedogled samo zaradi efekta. Takisto bi v nedogled zrl butajoče vmesne sekvence, ki te s svojo energijo dvignejo s stola. 
Ampak saj je jasno. Vanquish so naredili ljudje, ki imajo nemalo pojma o stilu, usklajenosti in okusu. V tej igri vse klapa, od logotipa prek obleke do dizajna okolice in sovražnikov. Vse je spolirano, domišljeno, barvno usklajeno, najsi gre za materiale ali oblike. Čr­panja od drugod je seveda nemalo, od robotskih animejev do Lost Planeta, na katerega spomni zamegljevanje pri eksplozijah. A kljub temu Vanquish izpade svojstven in boleče eleganten. 
*Po drugi pa je fabulica soliden izgovor za raztur, saj domala nima praznega teka in lepo servira presenečenjca. Plus vsebuje malo kritike kapitalizma in vojaške klike. Ni na ravni Appleseeda, je pa nad filmskimi Transformerji. Škoda, da ima tako nerazrešujoč zaključek. Ki mu sledi izviren del odjavne špice, juhej. Čemur sledi dolgočasen del odjavne špice, ki ga ni moč prekiniti, oh jej. 

Izvedba je v inačicah za xbox 360 in PS3 skorajda enaka. So pa igro za razliko od Bayonette razvili na PS3, zato je v tej verziji manj trganja zaslona.

Armani in Army, skrijta se
No, hlačosuknjič ARS ni samo za gledat, marveč junaku daje tisto, na čemer Vanquish temelji. Mobilnost. Sprva se zdi, da je tole še en cover shooter – st­reljanka, v kateri se tiščimo ob zaklone in prožimo izza njih, tako kot velijo Gears of War. A razlika je bist­ve­na. V Vanquishu se LAHKO skrivamo za zakloni, ne pa tudi MORAMO. Okej, mestoma je to zdravo, saj ARS ni najbolj trpežna in se je treba ob neprevidnosti skriti, da lahko spet zafunkcioniramo. A dosti bolj zadovoljujoče je, če izkoristimo nadmočno premičnost, ki nam jo daruje obleka. Ob pritisku na gumb se med drsenjem po tleh kot po ledu dobesedno izstrelimo naprej, kajpak v pozi kitarista, ki je na odru ravno izvedel šestminutno solažo. S tem v sekundi ali dveh do­se­žemo zaklon, prehod ali tečnega falota, ki je mislil, da nas obstreljuje z varne razdalje. Tudi smer lahko vmes dokaj prosto določamo. Učinek je tako slasten, da ne moreš verjamet, še manj pa kasneje verjameš, kako invaliden si v večini streljačin, najsi bodo prvo- ali tretjeosebne.
So se PlatinumGames ustavili tu? Ha, ha. Med drsenjem lahko takisto aktiviraš upočasnjeno dogajanje (bullet-time), ki omogoča natančnejše odstranjevanje ključnih tarč ali zadevanje bistvenih telov sovražnih teles. O stilistično perfektni izvedbi, ob kateri se lahko Max Payne zasluženo upokoji, ne bi, ker je samoumevna. Bolj gre izpostaviti njeno taktično vrednost in dejstvo, da ne gre za pozerstvo, ki bi ga stalno izkoriš­čal. Tako drsenje po tleh kot žlajfanje časa namreč iz­čr­pata reaktor v obleki, ki se mora nato ohladiti. Medtem ko se hladi, smo dokaj normalen človek, ki ima na voljo le standardno merjenje v povečavi, metanje granat in delanje prevalov za izmik. To pa nas hitro pripravi do varčevanja s specialkami. Zlorabljati ne moremo niti močnega fizičnega udarca, ki razmontira večino šibkejših barabinov, saj ta nemudoma dvigne temperaturo reaktorja na grozečo raven. 

Špil ne teče v polni HD-ločljivosti, marveč v 1024 x 720. Kljub temu pa je vizuelno izreden, tako zaradi dizajna kot količine dogajanja, in zna povečati tekst na SD-sprejemnikih. Včasih je tudi humoren, recimo s samoreferencami tipa “This is starting to sound like a bad videogame!” ali ko srčaš soldata S. Mikamija.