IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Persona 4: Arena
Persona 4: Arena

Tudi Sneti ima persono. Iz njega sko­či, ko zavoha idrijske žlikrofe.

V Sloveniji je ne poznamo dosti, toda v Združenih državah, zlasti pa na rodnem Japonskem, je Persona priljubljena serija. Gre za niz igranj domišljijskih vlog, ki se je odcepil od matice Megami Tensei ('Reinkarnacija boginje') in doživel uspeh. Osredotoča se na srednješolce, ki udejanjajo misli v obliki fantazijskih bitij - in natanko to počno v posrečenem, od strani gledanem pretepaškem odvrtku Arena, enem od tekmovalnih kategorij letošnjega turnirja EVO.

Kje drugje kot v japonarski pretepačini bi se spopadla človeku podoben plišast medved, ki med drugim napada s televizorji, in seksi nastopaška študentka?

Izvedel si vse
Le en pogled na slike bo poznavalcu zadostoval, da ugotovi, kdo so avtorji. Arc System Works, kakopak, oven­čani s slavo Guilty Geara in Blaz­­Blueja. Barvita, podrobna, iz ani­me­jev napajana dvorazsežna grafika udarja z značilnim slogom in navdu­šu­je množico podrobnosti. Ozadja so nekoliko manj dodelana kot v BlazBlueju, zato pa so paša za oči tako liki kot bliskanje, ogenj in štrom.
Naslednja vez z Arcovim izročilom je močan poudarek na zgodbi. Scenarij veli, da se gruča učencev znajde v televizijskem svetu (to je direktno povezano s Persono 4 za PS2 in Golden za vito), kjer bizaren medo v oglavnici uporabi psihozvijače, da se začno boriti med sabo na turnirju. Vsak od trinajstih likov ima zgodbo, ki neprimerljivo presega tiste, ki smo jim v pretepalkah običajno priče. Ob­čas­no se fabula razcepi glede na odgovore v dialogih in toliko je je, da se Arena že spogleduje z vizualnim romanom.
Posamične povesti, ki se prepletejo v krovno, so zanimive. Niso pa idealne za hitro zvrst, kot so mlatilnice, saj si redno priča po četrt ure golega teksta, ki v blokih pod slikama udele­žen­cev napreduje s pritiskanjem na gumb in za nepoznavalca le s težavo ne izzveni v nakladanje, ki ga je težko spremljati in doumeti. Da, kakor ta klobasasta poved. Manj bi bilo zlahka več, česar se zave alternativen eno­ig­ralski način, ki razglabljanje zbije na minimum. Če hočeš čimprej lomiti rebra, je to mo­dus zate - in kdo si tega ne bi želel ob tako kakovostnem borilnem sistemu?

Barvitosti pritiče odlična j-popasta glasbena podlaga. V Evropi je na ločenem CDju dodana omejeni izdaji, ki pa kljub tej velikodušnosti velja le kakih 25 evrov!

Nagarbal si vse
V temelju uporabljaš le štiri gumbe, kar je kul za tiste, ki igrajo z joypadom. A to še zdaleč ne pomeni manka globine. Šibkega in močnega napada si namreč ne lasti zgolj lik, ki si ga izbral, marveč tudi njegova persona - drugi jaz, ki ga prikličeš z določenimi potezami. Njihov dizajn je še boljši kot osnovnih borcev, saj je paša za oči, ko se ob punci z rotirajočim topom pojavi starogrška boginja, lično stevardeso pa obogati dolgonog oklep brez glave. Toda persone niso supermožje in superžene, saj ti jih lahko nasprotnik 'zlomi', nakar morajo počivati. Premalo se zanašati nanje ne gre, preveč tudi ne.
Lovljenje ravnotežja tvori jedro Arenine privlačnosti. To je fajterščina, ki je na nizkem nivoju ni težko dojeti, k čemur pripomoreta v redu interaktivno uvajanje (lahko bi bilo še prijaznejše in kompletnejše, tako kot v Skullgirls) ter tvorjenje samodejnih kombinacij. Te zahtevajo le drkanje knofa, da se niz napadov izteče v bom­bastičen zaključek. Na drugi st­ra­ni pa čaka obilica naprednih mehanik, od ubadanja s supermetrom, ki ga potrebuješ za vse vrste silnejših napadov, prek stanja 'awakening', v katerega vstopiš, ko ti zmanjkuje moči, do preklica bloka in giba za podaljševanje kombinacij, kar ustreza Street Fighterjevemu FADCju. Občutek je bolj divji kot v Capcomovem zastavonošnem fajterju, tudi zato, ker je treba pri launcherju razbijati po knofih. Vendarle norosti Marvel vs. Capcoma ni. Še dobro.

Tvoje lastne kombinacije naredijo bistveno več škode kot auto-combo, dočim je odkrivanje sposobnosti posamičnih likov pravi užitek, saj se nesluteno razlikujejo. Trinajst se ne sliši prav dosti, ko primerjamo s številčnejšimi zasedami iz Street Fighterja in Mortal Kombata. Vendar tu ni ponovljenih karatejcev in nindž, kajti vsak borec je edinstven in dosti samosvoj celo glede na BlazBluejevo izročilo. Dodobra jih spoznaš v na­či­nu challenge s skoraj štiristo izzivi, ki preizkusijo naučeno. Bolj kot umetna pamet, ki ni za odmet, ampak saj veš, kako je s tem v pretepačinah. Ni ga čez živega nasprotnika, ki ga najdeš na spletu. Programska koda za povezovanje je odlična, kot smo od Arcov navajeni, in na razpolago so tako čakalnice (lobbyji) kot nerangirani in rangirani boji. 

Arena je prva pretepačina na temelju niza Megami Tensei, ki je v veliki meri posvečena fanom. Med drugim so terjali vključitev japonskih glasov in to tudi dobili.

Premislil si vse
Ob vsej krasoti par pomislekov vseeno imam. Dizajn bo kakor pri BlazBlue sedel zlasti velikim ljubiteljem japonskega, dočim zna biti udinjanje animejem komu zoprno. Težava je tudi manko čustvene povezave - Ryu, Sub-Zero, Hwo­arang (Tekken) in Bat­man (Injustice) so pri nas znani, Personini čudaki pač ne. In evropskih nasprotnikov na spletu, ki nudijo najbolj gladko igranje, ni toliko kot v bolj priljubljenih pretepačinah, saj je skupnost manjša.
Vsekakor pa je to igra, ki omogoča taktično razmišljanje, samotarsko va­jo ter kvalitetno tekmovanje. Je prelomna? Ne. Je ob SSF4, BlazBlue Continuum Shift Extend in kupu drugih modernih udarjalnic potrebna? Najbrž ne. Je dobra? O ja.

Persona 4: Arena
Arc System Works / Atlus za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 241
avgust 2013

85