IGROVJE
stranka » igrovje » xbox 360 » Diablo III
Diablo III

Snet’ fantič vihti svoj bič, a hudič ga kar napič.

Nekaj moram priznati. Diabla sem si vedno želel igrati s kontrolerjem. Vem, vem, v očeh elitne PC master rase sem ravnokar izgubil ugled. Pa vendarle. Od nekdaj se mi je zdelo, da sem v Hudičevcih preveč odmaknjen od akcije. Ne le zaradi nazaj potegnjene kamere, ki zviška spremlja izometrično dogajanje, marveč svoje pasivne vloge. Na abaku liku poveljujem s klikanjem v pros­tor, podobno kot enotam v realnočasovnih strategijah, s čimer sem bolj general in manj vojščak. Z joypadom bi bilo obratno, tako kot njega dni v Baldur's Gate: Dark Alliance na PS2 v primerjavi s pecejevima Baldurjema.
Sen se mi je z Diab­lom III za xbox 360 in PS3 uresničil. Kot se za Blizzardov sloves spodobi, gre vse prej kot za posiljeno, nedomiselno predelavo. Ta inačica izkoristi konzolne prednosti in zgradi igro, ki je izvirniku enaka le do neke mere. Marsikje je drugačna. Boljša.

Če greš finomehanično gledat vsebino, opaziš določene spremembe, a na boljše. Pojavljajo se zeleni orbi, ki začasno krepijo sposobnosti, nekateri šefi imajo predrugačene faze in boljšo kamero, ki olajša obračun.

Kresni ga, naj le prah ostane
Poanta igranja ostaja enaka. Diablo III je tudi v dnevni sobi zgodnjim dnem žanra zvesta, čistunska akcijska frpjka s kli­šejs­ko zgod­bo in odsotnostjo ugank. Vse, kar poč­neš, je, da plužiš skozi linearno nanizane ječe in v realnem času kolješ horde spak. Za to dobiš izkušnje, zlato in opremo, da lahko na naslednji stopnji izvedeš še hujši masaker še več ostudnežev. Teh je ogromno vrst, od okostnjakov in zombak­ljev do šefov, med njimi vampastega demona, ki zasede pol ekrana, in samega Diabla, ki čaka na koncu. A ko ga po nekje dvanajstih do dvajsetih urah poraziš na eni od treh osnovnih težavnosti, se žur šele začne. Tedaj odkleneš zahtevnost nightmare, kamor greš z nabrano opremo, izkustvom in veščinami. Ko obrneš nightmare, sledi hell in naposled inferno, kjer si celo z najvišjim, 60. razvojnim nivojem mala mucica.

Večigralska razpaljotka zna biti res kul in framerate zdrži. Podpore kontrolerju se na PCju bržda ne gre nadejati, so pa napovedali odmik od pomembnosti avkcijske hiše in drugačne drope po zgledu konzolne verzije.

Četudi je vsebina enaka kot na PCju, pa je vtis drugačen. Pogled je pomaknjen bliže in za nadzor uporabljaš pad. Z njim ne premikaš kurzorja po zaslonu, temveč lik z levo gobico usmerjaš neposredno. Z gumbi pa izvajaš osnovni napad ter prožiš do šest posebnih napadov, spretnosti oziroma urokov. Važna razlika glede na miš­ko je, da gumba za napad ni treba kar naprej pritiskati, marveč ga lahko tiščiš. Nadalje igra sama vzame na muho sovraž­ni­ka, h kateremu si obrnjen, in ko umre, avtomatično targetira naslednjega, dočim moreš z levim petelinom zakleniti eno od tarč. To koristi pri glavarjih, ki jih spremljajo horde ritoliznikov.
Ker si v bitkah udeležen neposredno, je občutek bolj žmohten. Ko ferderbaš trumo nakaz, se počutiš, da si to storil sam, ne da si pokol liku naročil. Tolikanj bolj, ker so Blizzardovci na desni stick prilepili gib, ki ga na PCju ni - izmikanje v več smeri po zgledu God of War. Ta omogoča svežo dinamiko: mlatiš po gravžu, nakar se mu, ko začne animacijo napada, umakneš in ga garbaš dalje. Je pa res, da imata od tega največ poklica, specializirana za tepež od blizu, se pravi barbar in menih. Za čarodeja, demon hunterja in witch doctorja, ki delujejo z razdalje, se od časa do časa zdi, da bi bilo prostorske spelle in veščine laže plasirati z miško. A spet ne tolikokrat, da bi nastala resnejša težava.

RMAH, dej gmah!
Raba kontrolerja se podaljša v inventar, kjer skozi krožne menije hitro pripisuješ spretnosti in krepitvene rune (zaloga je enaka kot na PCju) ter se ubadaš z nabrano robo, kjer velja pravilo 'en kos, en prostor v rukzaku'. Vanj ti ni treba dostikrat, saj s križcem na padu sproti gledaš, kaj si pobral, si tisto nadevaš in odmetavaš.
Prav z robo je povezana naslednja odlika konzolnega Diabla III. Skupaj z umikom zapovedi iz pecejevega izvirnika, da moraš biti med igranjem stalno povezan v internet, je šla po gobe dražbena hiša za navidezne zlatnike in pravi denar (RMAH, Real Money Auction House). To je ključna sprememba, ki bistveno izboljša izkušnjo. Poanta ni več v tem, da dobiš čimveč smetja, ki ga prodaš, nakar greš v avkcijsko hišo in na razprodaji kupiš opremo, ki bi ti jo špil naključno izpljunil bogve kdaj. Ne, dobiš, kar pač dobiš, in si tega tolikanj bolj vesel. Avtorji so temu prilagodili količino smetja in pogostost redkih kosov.

V inventarju s sukanjem gobice izbiraš s kategorijo, z gumbi na desni robo ocenjuješ in daješ med smeti, s hrbtnimi pa se seliš med kategorijami.

Pošasti tolkač
Par večjih zamer z računalnika ostaja, od te­ga, da je igra linearna in se zna zaradi nak­ljučno generiranih, dolgočasnih temnic vleči, do dejstva, da se kljub podpori kontrolerju, ki prinaša izmikanje, ni spremenila v naslov, ki mu vlada spretnost. Ne glede na to, kako dober si, boš popušil, če ne boš imel opreme, saj D3 v prvi vrsti ni skill game, marveč loot game. Prav tako spet zmoti sistem nadzornih točk, ki jih je za vse tiste kot špagete razpotegnjene hodnike premalo.
A če naj izbiram, kje naj igram, se bom odločil za konzolo. Bojevanje je bolj mast­no in neposredno, inventar krasno prilagojen, grafika in zvok nič kaj slabša, gladkost je zgledna, dinamična fizika na enakem nivoju, medtem ko je frpjska srž pridobila na rovaš izrezane dražbene hiše. Škoda, da ni boja med igralci (PvP), je pa lokalno več­ig­ralstvo na razdeljenem ekranu za do štiri sodelujoče, ki v viharju smeha, komol­če­nja in žretja pice na kavču s kameradi nadkrili spletnega. Le na konzoli!

Diablo III
Blizzard za xbox 360, playstation 3
objavljeno: Joker 242
september 2013

84